U
M

Nesoglasja in različnost v vzgoji

30.12.2014 | Splošno

Piše Jesper Juul

V »starih časih«, pred kakšno generacijo, so strokovnjaki poudarjali, kako pomembno je, da se starša strinjata glede otrokove vzgoje. Razlog za to bržkone deloma tiči v dejstvu, da je vsakdanja vzgoja pogosto prevzemala značilnosti bitke za premoč, zato sta se starša morala pred otrokom povezati v združeno fronto. Pomembno je bilo, da otrok ni zmagal. V nekaterih pogledih je to še vedno razumno stališče – namreč to, da imajo starši v družini vodilno vlogo. Otroci se ne razvijajo in ne odraščajo zdravo, če odločajo o vsem.

Starša sta različna
Danes, ko prevladuje povsem drugačen pogled na vzgojo, je stara zahteva, da se morata starša o vsem strinjati, zastarela. Starša sta različna. Sta (večinoma) različnega spola in gojita različna prepričanja, saj sta bila vzgajana različno. Nazadnje se lahko – teoretično – tudi strinjata, a v vsakdanji praksi se jasno pokažejo razlike. Drugače niti ne more biti. Edina druga možnost je, da je eden postavljen za »šefa«, drugi pa mu pač sledi. A še takrat je enakost nemogoča.

Otroci zlahka živijo z razlikami med staršema. Ne postanejo »negotovi«, kot so trdili nekoč. In sploh se vprašajmo, kakšen smisel je v tem, da ima otrok dva starša, če pa naj bi bila enaka? Edina zahteva staršema v tem pogledu mora biti, da se strinjata, da sta različna, in da s tem ni nič narobe.

Ena od zanimivih posledic otroškega sodelovanja s starši je, da otrok, ko sam postane starš, pogosto samodejno počne prav to, česar ni maral pri svojih starših. To počnemo večinoma kar vsi, čeprav se tega ne zavedamo. Nobenega razloga ni, da bi za to koga krivili, bodisi drug drugega ali same sebe, je pa dober razlog, da rajši, kot da svoje ravnanje zagovarjamo, odkrijemo način, kako bi ga spremenili.

Ko različnost med staršema sproža mučna pregovarjanja in prepire, je dobra priložnost, da začnemo premišljevati o tem, kako sploh vzgajamo. Tako se izognemo do kraja neproduktivnim razpravam o tem, kdo vzgaja bolj »pravilno«. Namesto tega se začnemo bolje zavedati, kakšna mama, kakšen oče sem dejansko, v praksi – in morda tudi zakaj. Ko razpravljamo o tem, kako vzgajati, ni pomembno, kateri od staršev »zmaga«. Pomembno je, da otrok odrašča v optimalnem družinskem ozračju, in za otroke je optimalno, da imajo očeta in mamo, ki imata dober občutek glede tega, kako vzgajata, in sprejemata drug drugega – z razlikami vred.

Starša ne soglašata

Obstaja razlika med biti različen in ne soglašati. Ko gre za nesoglasje, gre predvsem za načela, prepričanja, predstave. (Lahko ste na primer prepričani, da je moje stališče glede različnosti med staršema popoln nesmisel.) Za nesoglasjem pogosto tičijo naša prepričanja o tem, kaj je »prav« in kaj »narobe«, zato se tako radi začutimo kot tisti, ki »ima prav«, medtem ko je drugi »v zmoti«. Ne eno ne drugo ni posebno dobro za otrokov razvoj.

Prepričanja in ravnanje
Ko gre za vzgojo otrok, ni nobena redkost, da v ravnanju odstopamo od svojih prepričanj. Večina staršev, recimo, nasprotuje nasilju nad otroki. Ko pride do tega, da si bil že dovoljkrat tako nemočen in obupan, da si otroka mahnil, lahko ubereš eno od dveh poti: ali si priskrbiš pomoč in se naučiš nadzirati položaj in samega sebe, ali pa v sebi polagoma vzrediš prepričanje, da ena po riti ali okrog ušes otroku pač ne škodi – sploh če sam prosi zanje! Druga pot ni posebej koristna, je pa razumljiva. Človek težko zdrži (sam s sabo), če venomer počne reči, o katerih je prepričan, da niso prav. Ena od rešitev je, da spremeni prepričanje.

Teorije
Tržišče je preplavljeno s teorijami o vzgoji otrok in stališči o tem, kako bi morali starši ravnati v vsaki izmed neštetih možnih situacij. Po mojem ni pametno, če se preveč navežemo na eno teorijo – še zlasti ne, ko so otroci še majhni. Teorije so pač zelo splošne – ozirajo se na povprečnega otroka – in ne upoštevajo okoliščin posamičnega. Treba je tudi opozoriti, da je večina vzgojnih teorij v resnici pedagoških teorij, ki so jih razvili strokovnjaki za rabo v institucijah. Zato ne govorijo o odnosu med starši in otroki in ne upoštevajo kompleksne realnosti vsake od družin.

Bolj pomembno je, da starša razpravljata o temeljnih vrednotah in načelih, na podlagi katerih menita, da bi morala razvijati družinsko življenje. Pedagoške teorije so potem lahko podlaga za izbiro vrtca in šole.

Nekatere teorije se razvijejo v uradno ideologijo in tako postanejo nevarne! Ko ideologija postane pomembnejša od človeka, se začnemo približevati totalitarizmu – pa naj bo ideologija še tako humana in otrokom prijazna. Pedagoška ideologija v najboljšem primeru daje občutek varnosti staršem, žrtev pa so vedno otroci.

Kaj potem storiti?
Naši otroci so nam tako zelo pomembni, da pogosto postanemo nerazumni in nerazsodni. Tako to je in tako je v redu. Ko pa je navala ali prepira konec, lahko vidimo bolj trezno, lahko začnemo razumevati, za kaj je dejansko šlo, in poskusimo spregovoriti bolj razumno.

Vzgoja, ki jo namenjamo otrokom, je koktejl, namešan iz vzgojnih prijemov, kakršnih smo bili deležni sami, in raznih bodisi premišljenih ali nepredelanih teorij, temu pa je dodana še večja ali manjša merica starševske raznolikosti, nesoglasij in želje po imeti prav. Zato je o vsem tem dostikrat koristno razpravljati nekoliko bolj strukturirano:

– Kakšna prepričanja gojim in zakaj? In kakšna partner – in zakaj?
– Se res pogovarjava o otroku ali pa je srž spora nekje povsem drugje?
– Ali so moja dejanja v skladu z mojimi prepričanji?
– Ali ima težavo otrok ali midva?
– Kaj o takšni situaciji ali konfliktu pravijo strokovnjaki?
– Kaj se lahko dogovoriva spremeniti?

In najpomembnejše:
Vzgoja ni nekaj čisto drugačnega od ostalih prvin družinskega življenja. Je vzajemni proces učenja, kjer se otroci učijo od odraslih in odrasli od otrok in drug od drugega. In nič ne pomaga, tudi če starša soglašata, da je nekaj »res«, če jima otrok s svojim odzivanjem kaže, da ni tako (je otožen, nenehno frustriran, agresiven ali potrt). Tedaj naj starša prerešetata svoja stališča ali prepričanja, tako da otrok spet lahko začuti veselja do življenja in radosti.

Za otroka ni dobro, če ima starša, ki sta ves čas negotova ali obupana, niti ne, če sta vselej čvrsta ko skala. Otrok se v obeh primerih počuti osamljenega in tako, kot da ga nihče ne jemlje resno. Nič ni narobe, če smo prepričani v svoje vrednote in z njimi lepo živimo – dokler smo se pripravljeni soočiti z dejstvom, da drugim družinskim članom morda ne denejo tako dobro.

Pogosti prepiri in bitke za premoč med staršema spravljajo otroke v tesnobo in negotovost in jih navdajajo z občutki krivde. Če je pri vas tako, se splača poiskati strokovno pomoč – za dobrobit vse družine. Nespametno se je tako dolgo prerekati o tem, kaj je »prav«, medtem ko je vse narobe.

* * * * * * *

Kolumna je bila objavljena kot Tema meseca na Lumpijevih spletnih straneh.

0 komentarjev

Morda vas bo zanimalo tudi

Mama hoče obvarovati

Moja hči, ki bo kmalu stara osem let, je živahna in prijazna deklica. Kljub temu imam včasih občutek, da je težko biti njena vzornica in svetovalka....

Jeza, kuhanje mule in meje

(Jesper Juul) Imam hčerko, ki je stara skoraj eno leto, in sama sem njena edina skrbnica. Zelo si prizadevam, da bi se kot otrok in pozneje, ko bo...