U
M

Od avtoritarne do permisivne – in spet nazaj?

2.12.2016 | Splošno

Piše: Ivana Gradišnik

Če danes ducat staršev prosiš, naj se opredelijo do kakšne od vzgojnih dilem, dobiš ducat različnih odgovorov. Če bi jih zaklenil v sobo in jim obljubil, da jih izpustiš, ko se zedinijo glede česarkoli, kar je povezano z njihovimi otroki, bodo prej pomrli od lakote, če ne kar drug drugega pobili. Edino glede nečesa so si vedno vsi edini. Vsi si želijo, da bi otroci zrastli v srečne in zadovoljne, odgovorne, samozavestne, avtonomne, poštene in sočutne ljudi z integriteto – take, ki se znajo postaviti zase in za tisto, kar verjamejo, da je dobro in prav. In strinjajo se, da se to doseže s t. i. “pravo” vzgojo.

Tudi strokovnjaki in mediji soglašajo, da naša država in družba potrebujeta zadovoljne, odgovorne, samozavestne, avtonomne, poštene in sočutne ljudi z integriteto in da se to doseže s “pravo” vzgojo, razen tega pa se ne morejo zmeniti o ničemer. En dan raziskava v prid zgodnjemu učenju, drug dan raziskava, da jih v šolo pošiljamo prezgodaj. Danes – hop – na urnik prvošolčkom še angleščino, jutri – šok – ker da so “motorični debili”. Medtem ko stomatologi priporočajo, naj starši, če smo odgovorni, otrokom peremo zobe do dvanajstega leta, se psihologi in pedagogi jezijo, ker jih še pri treh obuvamo. Znajdi se, kdor se more. Edino glede treh reči vlada precejšen konsenz: prvič, da je današnja mladina popolnoma nesamostojna, zaskrbljujoče apatična, globoko narcisistično motena in nasploh neprimerno slabša od tiste v “naših” časih (katerihkoli že); drugič, da so za to krivi sodobni, preveč permisivni starši, ki otrokom bodisi iz lenobe, bodisi iz prepričanja ne postavljajo mej; in tretjič, da so rešitev – logično – več mej, pravil, reda in discipline.

Permisivnih staršev ni

Po eni strani je hrepenenje po dobrih starih časih, ko je vsak razumel, kje mu je mesto, in se je vedelo, kaj je prav in kaj narobe, razumljivo. Ta fantazija je brezčasna, tudi jaz ji podlegam. Po drugi strani staršev, ki bi bili proti redu in disciplini, kolikor vidim, ni. Ne obstajajo. So takšni, ki ne marajo te besedne zveze, zato temu rečejo, recimo, “sodelovanje” in “posledice”, ampak nazadnje, še sploh pa sredi pobezljanega konflikta, si vsi še vedno, pa čeprav čisto na tihem, želijo, da bi otroci preprosto – ubogali. Bralca lahko mirne vesti potolažim, da med stotinami slovenskih staršev, ki jih službeno srečujem, še nisem spoznala takšnega, ki bi bil dosledno permisiven in bi iskreno verjel, da otrokom ni treba postavljati mej ali jih privajati na takšen ali drugačen red ali pravila. Nekoč pred leti se mi je že zdelo, da sem končno le naletela na enega, ker je neomajno vztrajal, da je treba otroku, kadar “raziskuje svet”, kot se je izrazil, brez vsakršnih omejitev dovoliti vse, pa tudi če to, recimo, vključuje kladivo in sveže lakirano stopnišče iz žlahtne hrastovine, ampak takrat je bil njegov otrok še dojenček, tako da si je že naslednje leto premislil in sem ga morala črtati s seznama.

Sodobni starši – starši zadnjih dveh desetletij – si sploh ne prizadevajo za odsotnost mej, reda in pravil, v to niti ne verjamejo. V tem smislu permisivnih staršev ni. V resnici smo podlegli neki drugi utopični ideji – ideji, da je mogoče meje postavljati brez konflikta. Še več, da je mogoče odraščati brez frustracije in bolečine. In verjamemo, da bodo otroci, če jih bomo le vzgajali “pravilno” – srečni. Po možnosti ves čas. Z drugimi besedami: še vedno si želimo, da bi otroci ubogali, samo da po novem samo še zlepa. Še kar igramo isto igro, le da barantamo z drugo valuto. Nočemo več, da bi otroci ubogali, ker bi se nas bali – hočemo, da ubogajo, ker jih imamo tako zelo radi. Radi bi, da nam vračajo s tem, da so – srečni. Ubogljivo srečni.

Avtoritarno vs. permisivno

Dilema avtoritarna vs. permisivna vzgoja je po mojem torej lažna, če pa že ni to, pa je zagotovo preživeta. Obe sta nezadostni. Da se prva ne obnese preveč, nazorno pričujejo najmanj bogastvo svetovne književnosti in filmske umetnosti (za kar sicer hvala bogu!), vse, kar vemo o ljudeh po zaslugi psihoterapije, neštete raziskave, morje empiričnih dokazov in, nenazadnje, vsa zgodovina človeške destruktivnosti in vojn. Vemo, kaj sledi, če otroke učimo, da je avtoriteta nezmotljiva. Permisivni vzgoji – karkoli že mislimo, da to je – pa tudi ne gre nič bolje. O tem lahko na enem koncu sklepamo po razjarjenih pismih naveličanih vzgojiteljic in učiteljic, ki krožijo po forumih in tisku, na drugem po prepolnih pedopsihiatričnih oddelkih, kjer po novem pomoč množično iščejo mladi, prijetni, inteligentni in po dosežkih uspešni najstniki, katerih glavni problem je, da so nesrečni, tesnobni in eksistencialno prazni – medtem ko se vsem ostalim naokrog zdi, da jim življenje vendar streže z zlato žlico. Enačba se očitno ne izide. Vidimo, kaj sledi, če otroke učimo, da je ljubezen strežba in odsotnost konflikta.

Če mislimo resno, ko pravimo, da bi radi otroke vzgojili v psihofizično čim bolj zdrave, socialno zrele, zadovoljne, odgovorne, avtonomne ljudi z lepo razvitim notranjim moralnim kompasom – in če se strinjamo, da očitno nič na daljici od avtoritarnosti do permisivnosti ne vodi k temu – potem se morda lahko končno odrečemo tej črno-beli perspektivi. Kar odloča, itak niso količina, “kakovost” ali “pravilnost” mej in pravil, temveč način, kako jih postavljamo, in razlog zakaj. Po mojem se moramo dobro, zares dobro vprašati nekaj drugega: si res želimo, kar pravimo? Si želimo odgovorne ali ubogljive otroke? Hočemo poslušne ali avtonomne državljane? Splača si vzeti čas in dobro premisliti, kajti oboje hkrati ni mogoče.


Kolumna je bila objavljena v reviji ON, ki izhaja kot priloga časopisa Finance (11. 12. 2015).

 

0 komentarjev

Morda vas bo zanimalo tudi

Mama hoče obvarovati

Moja hči, ki bo kmalu stara osem let, je živahna in prijazna deklica. Kljub temu imam včasih občutek, da je težko biti njena vzornica in svetovalka....

Jeza, kuhanje mule in meje

(Jesper Juul) Imam hčerko, ki je stara skoraj eno leto, in sama sem njena edina skrbnica. Zelo si prizadevam, da bi se kot otrok in pozneje, ko bo...