Piše Jesper Juul

Prejšnji teden sem nakupoval v večjem trgovskem centru, in preden sem šel domov, sem sedel še v kavarno in si privoščil skodelico kave. To storim kar pogosto, med drugim tudi zato, ker sem tako lahko na tekočem glede vedenja družin z majhnimi otroki. Odločil sem se, da vam bom opisal in pokomentiral tri prizore izmed mnogih.

Mama sreča prijateljico

Mlada mama s približno leto dni starim fantkom je pred kavarno srečala prijateljico. Izkazalo se je, da prijateljica fantka ni videla, odkar je bil star en mesec. Zavzeto si je prizadevala, da bi navezala stik z njim, tako da je govorilo »o, živijo« in »kako si zrasel, kakšnega lepega medvedka imaš« in vse drugo, kar odrasli govoričijo, kadar so na avtopilotu. Ženski sta se strinjali, da gresta skupaj na kavo, in sta bili naslednje četrt ure popolnoma zatopljeni v pogovor. Fantek je potrpežljivo sedel v vozičku in z zanimanjem spremljal dogajanje. Toda čez čas je imel dovolj in je stegnil ročici k mami, da bi ga vzela v naročje. Namesto, da bi storila to, mu je dala vrečko s sladkorjem, ki ga je dobila ob kapučinu. Takoj nato se je zgodilo neizogibno. Fantek je dal vrečko v usta, jo vzel ven, to še nekajkrat ponovil, nakar je v njegovo veliko navdušenje papir začel razpadati. Sladkor se mu je usipal v usta, po lepih oblačilcih in medvedku na glavo. Posebej to zadnje ga je neskončno razveselilo. Veselo je dvignil medvedka in ga pokazal mami.

Mama se je odzvala tako, da mu je papirček iztrgala iz roke in ga hkrati obtožila, da je pujsek. Najprej je bil prestrašen in zbegan in je roke spet stegnil k mami. Odzvala se je tako, da je rekla: »Misliš, da hočem v naročju takega pujska! Kar misli si!« Fantek je tako zajokal, da se je voziček, v katerega je bil pripet, zazibal. Zato je prijateljica vprašala: »Je vedno tako histeričen?« Na kar je mama odvrnila: »Ja, vedno huje je. Še malo, pa ga sploh ne bom več mogla vzeti s sabo.«

Prizor je dober in zastrašujoče običajen primer, kako in zakaj majhni otroci razvijejo določeno obliko vedenja, ki sploh ni povezana s tem, kdo so, ampak zelo s tem, kako se odrasli odzivajo nanje. Hkrati je tudi opomin, kako selektiven je starševski spomin, ko pozneje pripovedujejo zgodbo, in kako hitro se njihovi otroci znajdejo v predalčku, v katerega so jih zmanipulirali, ne da bi se lahko branili ali vsaj kaj razložili.

Dvoletnik in estetika tal

Malo pozneje je stopil mimo oče s sinom, starim približno dve leti. Prišla sta do oddelka, kjer so bila tla iz sivobelih ploščic, med njimi pa so bile enakomerno razporejene rumenorjave ploščice. Fantek je izpustil očetovo roko, se spustil na tla in začel preučevati prvo od rumenorjavih ploščic. Dolgo je čepel, gledal ploščico in s kazalcem desne roke drsel po robu okrog nje.

Oče je mirno stal in čakal, da fantek konča, in si s tem prislužil sijoč nasmeh. Potem se je fantek premaknil k naslednji rjavi ploščici in jo prav tako pozorno preučil. Tako je nadaljeval še kakšnih sedem ploščic. Potem se je obrnil k očetu, ga s tihim nasmeškom prijel za roko in pogledal, kot da hoče reči: »Zdaj pa lahko greva naprej, oče. Zdaj sem opravil s tem osupljivim primerom notranjega dizajna.«

Deset metrov za njima je prihajal drug dvoletnik s svojim očetom. Tudi on si je hotel pobliže ogledati nenavadna tla. Spustil je očetovo roko in pokleknil. Oče se je ozrl okrog sebe, pograbil sina za roko in mu razložil, da se bo umazal in da se jima mudi. Sin mu je nekaj metrov z odporom sledil, potem pa se mu je iztrgal in sedel k eni od rjavih ploščic. Oče ga je dvignil in mu očistil hlače, vse v enem gibu. Sina je spet spomnil, da se jima mudi.

Zdaj je sin ugovarjal in začel jokati. Medtem ko je oče tako rekoč odkorakal proti izhodu, se mu je fantek poskušal iztrgati iz čvrstega prijema. Nista prišla daleč, ko je fantek že tako vreščal, da se je moral oče ustaviti in ga poskusiti potolažiti. Vse skupaj se je končalo s kompromisom. Fantek je ihte pokazal na avtomatskega konja in oče je z vdanim izrazom na obrazu popustil.

Hitenje in dodatno delo

Ni presenetljivo, da je zaposleni oče porabil več časa, pravzaprav približno dvakrat toliko kot drugi oče. Tako je na debelo podčrtal razumevanje časa pri modernem človeku. Oba očeta sta šla po napornem delovnem dnevu iz vrtca še v trgovino, preden sta se odpravila domov. Drugi oče bo dolgoročno za sina porabil veliko več časa kot prvi oče. Žal bo šla večina časa za to, da bi sina prilagodil svojemu dojemanju časa. Žal bodo sčasoma kot »zahtevnega« označili sina.

Če je vedenje prvega očeta značilno tudi za njegove siceršnje odnose s sinom, se bo fantič s časom razvil v dobrega in radovednega učenca z veliko sposobnostjo koncentracije, v navdušenega obiskovalca muzejev, v lovca ali planinca ali pozornega in nežnega ljubimca.

Drugi sin, ki se mora ves čas boriti za priložnost, da bi obstajal na svoj način in v svojem ritmu, bo bodisi odnehal in se prilagodil, ali pa bo zaostril upor proti avtoritarnim prvinam v svojem življenju. Njegov oče pa se bo njunega skupnega obdobja spominjal kot bremena in večne bitke s »časom«.

Včasih si ne morem kaj, da si ne bi želel, da bi imel pri sebi skrito kamero in da bi lahko film poslal staršem ali strokovnjakom, ki se pozneje srečujejo s temi otroki in nimajo možnosti, da bi preučevali te presenetljive mikroprocese, ki so tako zelo odločilni za kakovost odnosa med starši in otroki.