Živim sama s triletnim sinom. Sama sva, odkar je dopolnil leto in pol. Dobro nama gre. Iznajdljiva ženska sem, dobro mi gre tako v službi kot po finančni plati. Do petintridesetega leta sem se posvečala karieri. Ko sem dobila otroka, se je središče mojega življenja premaknilo in to se mi zdi čudovito. Vendar tudi veliko delam, ker sem na vodilnem delovnem mestu. Nimam veliko časa zase, sploh ker ne živim v domačem kraju. A se ne pritožujem. Moj čas bo še prišel, zdaj pa uživam s sinom.

 

Otrok je pri očetu vsak drugi konec tedna, včasih tudi redkeje, če oče nima časa. Menim, da otrok potrebuje moškega vzornika v življenju, ne glede na to, kako dobra mama sem. A ne morem prav veliko storiti, kadar ga oče pusti na cedilu. Seveda ga obdajam z ljubeznijo in s pozornostjo in poskušam nadomestiti očetovo pomanjkanje pozornosti, čeprav vem, da ga ne morem nadomestiti. Zato sem bila zadnjič kar žalostna, ko sem v časopisu prebrala, da rano zavračanja nosimo v duši vse življenje. Moj sin doživlja v odnosu do očeta prav zavračanje.

 

S sinom nimam težav. Je običajen otrok, ki se lepo razvija, tako menim jaz in drugi. Pišem pa vam, ker me skrbijo »predsodki« v zvezi s samohranilstvom in teorije o tem, kako se razvijajo otroci samohranilk, npr.: »Edinci postanejo čudni. Otroci samohranilk zaradi pomanjkanja moškega vpliva razvijejo bolj ženske lastnosti.« »Sinovi samohranilk se težko odtrgajo od mater, težko najdejo žensko itn.« Ali o tem obstajajo raziskave? Lahko storim kaj, da se to ne bi zgodilo?

 

mama

Jesper Juul odgovarja:

Moj odgovor temelji na desetletnem sodelovanju s skupinami samohranilk (približno 1.600 ljudi) in na številnih srečanjih z njimi v času dolgega izobraževanja. Imel sem priložnost, da sem nekatere otroke spremljal celo 25 let.

Miti o samohranilkah pogosteje temeljijo na kulturi kot na psihologiji. Pred dvajsetimi leti so vsi govorili o »ubogih« samohranilkah, danes se govori o »močnih« samohranilkah. Vsa odstopanja od norme v neki kulturi avtomatično spodbudijo nastanek mitov. Seveda pa je največ odvisno od tega, o kateri materi govorimo, o njenem odnosu z otroki in nenazadnje od tega, kakšen odnos ima do sebe. Je gospodarica svojega življenja ali se vidi kot žrtev nezvestega moškega, ki je zapustil njo in otroka zaradi mlajše ženske? Ali v otroku in svojem materinstvu vidi edini smisel življenja? Ali ima tudi delo in mrežo odraslih okrog sebe? A oglejmo si trditve, ki ste jih navedli vi.

Edinci so čudni. Po mojih izkušnjah niso čudni. Kaže se, da so edinci (in najstarejši otroci) manj otročji in bolj (odraslo) razumni od drugih in tretjih otrok, saj imajo ti tudi otroške vzornike.

Otroci samohranilk razvijejo ženske lastnosti. Kajne? Sedijo, ko lulajo! (Kar so sanje vsake gospodinje). Po mojih izkušnjah sinovi močnih, samozavestnih samohranilk v veliki meri vključijo tradicionalno ženske lastnosti v svoje naravno vedenje, tako da imajo dober stik z lastnimi čustvi, da jih znajo dobro izraziti in govoriti o njih. Pogosto so tudi nadpovprečno občutljivi za ženski svet, ker imajo pač več izkušenj z njim. Zaradi tega ne postanejo poženščeni moški, ampak bolj celostni ljudje.

Težko se odtrgajo od mame. Ja, na tem je nekaj, a problematika je nekoliko bolj zapletena. Pokazalo se je, da sinovi v starosti 15–16 let drugim ljudem težko rečejo ne, tudi mami, in to raje opravijo na posreden način. Rečejo »ja« in naredijo po svoje. Nekaj obljubijo, a ne držijo besede. Zlažejo se, namesto da bi povedali resnico. Najpreprostejša razlaga je, da ne živijo z moškim in tako ne vejo, kako moški ženski reče »ne«. Niso se soočili s tistim, kar pogosto imenujemo »moški ne«, ki je tradicionalno jasnejši, izrazitejši in dokončnejši od »ženskega ne«.

Če želite to do neke mere preprečiti, je morda pametno, da začnete vaditi jasne negativne odgovore, kadar ste s sinom. Moški »ne« ni rezerviran za moške in številni moderni moški so ga pozabili.

Samohranilke pogosto čutijo dolžnost, da morajo biti »mama in oče hkrati«, kar je seveda nemogoče. To prinaša slabo vest in občutek krivde, kar še bolj otežuje uporabo jasnega »ne«, tudi kadar resno mislijo in je v skladu z njihovimi vrednotami, mejami in potrebami.

Zagotovo obstajajo sinovi samohranilk, ki imajo težave pri iskanju partnerk, ker so nezreli, nesamostojni ali so žrtve preveč vnetega servisiranja s strani matere, ki je stalno zatrjevala, da ji sin pomeni vse. To vendar drži za večino staršev. Res se v dvostarševskih družinah izraža na manj čustven način in učinek se tudi velikokrat izniči, ampak prav toliko sinov iz dvostarševskih družin trpi natančno enako usodo.

Najpomembnejša stvar, ki manjka otrokom iz enostarševskih družin, je dolgotrajna in stalna izkušnja, kako dva odrasla živita skupaj. Kako njuna intimnost vpliva na vzdušje v družini, kako rešujeta spore, kako drug drugega podpirata in podobno. Ali je to bolje ali slabše od odraščanja v slabem ali neharmoničnem odnosu med partnerjema, pa ne vem.

(Pomanjkljiv) odnos vašega sina do očeta bo seveda vplival na njegovo življenje in njegovo doživljanje samega sebe. A v življenju je pač dobil takšne karte. Ne delajte si skrbi zaradi tega, samo ljubeče ga spremljajte in mu ponudite oporo, kadar jo potrebuje. Ta odnos je med njim in očetom in sama ga bosta morala rešiti. Nikakršne odškodnine za bolečino in hrepenenje mu ne morete dati.

Družinske razmere močno vplivajo na vse otroke. To velja za otroke alkoholikov, diplomatov, učiteljev, psihologov, samohranilcev, revežev in bogatašev. So, kakršni so, in primerjave z drugim oz. nekakšnim idealnim otrokom ni smiselna. Kot starši jim nujno povzročamo bolečino, a tudi to počnemo vsi starši. Med drugim tudi zato, kar smo sami imeli starše, kakršne smo pač imeli.

* * * * * *
Prevedla: Marija Zlatnar Moe
Članek je bil objavljen oktobra 2010 v reviji Ringarajine iskrice.