Piše: Ivana Gradišnik
Znanka, ki uči na faksu, je zadnjič tarnala, da največ živcev porablja na govorilnih urah za starše svojih študentov. Oglašajo se po inskripcije, po ocene, prinašajo opravičila za odsotnost na vajah ali pa se prihajajo pritoževat nad ocenami. Po mojem s tem, ko jih sprejme, grdo krši najmanj načelo zasebnosti in zakon o zaščiti osebnih podatkov, zato sem ji rekla, naj si na vrata kabineta obesi napis “Starši RAUS!” in ne odpira vrat starejšim od 25. To se mi zdi res skrajno mil ukrep, sploh ker se že lep čas poigravam z mislijo, da bi nekaj podobnega predlagala tudi za otroška igrišča, le da bi tam dodala še posebej izurjene redarje, ampak znanka je prepričana, da bi končala na disciplinskem zaradi diskriminiranja in sovražnega govora, zato si rajši prizadeva z božjo potrpežljivostjo in sočutnim razumevanjem prepričati starše svojih odraslih študentov, naj si najdejo drug hobi.
Da smo starši nagnjeni k vmešavanju v življenje otrok, ni nič novega. Iz nekega nesporazuma ne ločujemo dobro med ljubeznijo, skrbjo in zaskrbljenostjo, pa med podporo in servilnostjo, pa med pomočjo in uzurpacijo odgovornosti. Saj ko sem bila majhna, je bilo podobno. Transgeneracijski vpliv “cankarjanske matere” pač ne gine. Tudi moj oče se je moral bosti s svojo zaradi raznih njenih intervencij: ona se je vsakič znova pridušala, kako je “samo htila da pomogne”, on pa ji je vsakič znova vračal hvaležnost rohneč, da je pot v pekel pač tlakovana z dobrimi nameni. Mislim, da sta s tem pomembno prispevala k predčasnemu razvoju moje sposobnosti za abstraktno mišljenje.
Drži, živimo v kulturi zastraševanja in negotovosti, in starši smo še posebej ranljivi. Kdor ima otroka, ve, da je življenje brez strahu odtlej nemogoče. Prištejmo še vpliv družbeno-političnih razmer, paničnih medijev in razcepljene stroke, pa je jasno, da je težko ohraniti razsodnost. Starši smo postali žrtev permanentne tesnobnosti in obsesivno-kompulzivne zaskrbljenosti. Čas, ki ga imajo otroci na voljo v družbi sovrstnikov v nestrukturiranem okolju brez nadzora staršev – torej to, kar je pogoj za proces, ki mu pravimo socializacija – se je v pičlih par desetletjih skrčil domala do neobstoja. Redki so trenutki, ko se imajo otroci priložnost uriti v življenjskih veščinah, ne da bi jih ves čas “intervencionistično” vodila vse bolj vidna starševska roka. Kot da živimo v paradoksu, kjer z občutkom (čim popolnejšega) nadzora nad dobrobitjo (varnostjo/srečo/uspehom/zdravjem/prijateljstvi/itn.) otrok kompenziramo vse bolj vseprisotno izgubo nadzora na vseh drugih področjih bitja in žitja.
Naši potomci in njihova pravica do priložnosti za razvoj osebne odgovornosti in izkušanje življenja, kakršno pač je, ostajajo na cedilu epidemične starševske negotovosti in eksistencialnega strahu. V tem ni ničesar hranljivega, za nikogar. Zato se splača vzeti si odmor, narediti korak nazaj in premisliti o posledicah. Kdor si prizadeva, da bi otroka vselej zavaroval pred vsakršno frustracijo in bolečino, nelagodjem in neuspehom, otroku sporoča, da ne verjame, da je zmožen biti kos življenju in vsemu, kar prinaša. Sporoča mu, da mu ne zaupa. Navda ga z neopredeljivim, tesnobnim občutkom, da ga ločenega od (vsemogočnih in vseprisotnih) staršev kratko malo – ni.
Zaskrbljenost pač služi nam, staršem, ne otrokom – je funkcija tistega temeljnega, eksistencialnega občutka krivde, ki biva v vsakem od nas. Poraja se iz tesnobe in strahu in je odraz egocentrične (in utrujajoče) potrebe, da bi imeli občutek, kako imamo življenje pod nadzorom. Smrdi po infantilni veri v lastno vsemogočnost, otroke pa ropa priložnosti, da razvijajo svojo kreativnost in spontanost. V najslabšem primeru iz njih ustvarja – kot se cinično pridušajo isti mediji in stroka, ki jo hkrati podžigajo! – emocionalne in funkcionalne idiote.
Ampak k sreči so otroci trpežnejši, kot si mislimo, in prenesejo več, kot si domišljamo, zato premorem vero v falange mladih, ki se prav zdaj borijo, da bi se izmaknili centripetalni sili simbiotične starševske ljubezni, ki jo žene angst. Vedno smo bili, smo in bomo, zato kljub vsemu ne bi zganjala moralne panike. Rajši rečem staršem, naj preprosto – nehajo. Življenje, kakršno je, samo od sebe nastavlja ovire in navdaja s frustracijami, skozi katere se učimo biti. Otroci resda ne potrebujejo nič več od tega. Toda tudi nič manj.
Kolumna je bila objavljena v reviji “Medicina & ljudje“, septembra 2015.
0 komentarjev