U
M

V dobro otrok? Res?

17.12.2016 | Splošno

(Piše: Ivana Gradišnik)

Sem v tistih letih, ko se ljudje okrog mene vse pogosteje ločujejo ali resno razmišljajo o ločitvi. Sama sicer še nisem tam – konec koncev sem se poročila pred tremi meseci – ker pa je res, da sem za odločitev za ta radosten korak potrebovala več kot 18 let, morda niti ni tako narobe, če začnem o naslednjem, sploh ker je toliko bolj zoprn, razmišljati že zdaj. V tem primeru se do ločitve morda le pretuhtam še pred  smrtjo.

Tuhtam torej o ločitvah in obstranski škodi zadnje čase kar pogosto, sploh ker imam tisto zoprno motnjo, da se s človekom – pod pogojem, da diha – v manj kot treh minutah po uvodnem ‘živjo’ že vrtim globoko sredi terapevtskega dialoga. Tako me je zadnjič gostitelj na neki žurki stisnil v kot, ko je skušal izvleči iz mene recept, kako naj dopove bivši ženi, da je v svoji avtoritarnosti tako zelo fiksirana na kazni in pravila, da otrokom zato dela škodo. Je pač eden tistih novodobnih očetov, ki hočejo biti aktivno udeleženi v vzgoji in življenju svojih otrok, celo po ločitvi, hkrati pa tudi eden tistih, ki od otrok ne potrebuje toliko gole poslušnosti. Rajši bi, da odrastejo v osebno odgovorna, samostojna in kritično misleča bitja. In seveda imata oba problem – oba sta prepričana, da ga drugi hudo lomi.

Problem pa imam tudi jaz – kako naj rečem, kar res mislim, ne da bi me stalo dosmrtne prepovedi prihajanja na žur? S kraja, od koder gledam, vidim namreč dvoje. Vidim da so vir najbolj brezplodnih obločitvenih spopadov in konfliktov še vedno otroci in njih famozna dobrobit. In vidim, kako mnogi ločeni starši še dolgo po ločitvi uspešno nadaljujejo svoja neuspešna razmerja – vse z alibijem, da gre za dobro otrok. In vsi, prav vsi me sprašujejo, kaj naj naredijo, da bo le “najbolje za otroke”?

Naj zato kar takoj povem: če smo skupaj, je najbolje, kar lahko storimo za otroke, to, da negujemo svoje partnersko razmerje, če pa smo ločeni, je za otroka najbolje, če dobro poskrbimo – zase. In ne, to ne pomeni, da se menimo samo zase in za svojo rit, otroke pa puščamo na cedilu, saj, hej, važno je vendar, da se imamo odrasli fajn. Ne, naloga je precej težja od tega, da gremo v savno, na manikuro ali v kino. “Poskrbeti zase” pomeni prevzeti odgovornost zase! Otroci potrebujejo zrele, odrasle starše, ki prevzemajo polno odgovornost za svoje življenje in ne kažejo s prstom drug na drugega. Če starši tega ne zmorejo, otroci avtomatično prevzamejo krivdo za vse, prav vse, kar se dogaja, pa naj starši govorijo, kar hočejo. Veljajo dejanja, ne lepe besede. Kdor bi torej otroku rad  prihranil neskončen vir prosto lebdeče slabe vesti in krivde, ki ga bo držala v primežu in mu branila svobodno zadihali, naj, če že ni šlo prej, vsaj po ločitvi – odraste.

Znanost je jasna: za otrokov nadaljnji osebni in družbeni razvoj je najpomembnejše, da starša postaneta “spodobno ločena”, da razvijeta “civiliziran odnos” in se ne vdajata (več) bitkam za premoč, tako kadar sta skupaj, kot kadar sta sama z otrokom. To pomeni, da prevzemata popolno odgovornost za svoja čustva, misli, odzive, dejanja, besede in odločitve, namesto da iz položaja nemočne žrtve krivita nasprotno stran. Nenazadnje pomeni tudi, da se ne vmešavata v življenje drugega in ga na noben način ne poskušata (več) spremeniti. Skratka, da končno nehata početi vse tisto, kar ju je najbrž pripeljalo do razveze.

Ampak navada je železna srajca in nekateri se kratko malo ne moremo ustaviti. Če smo med njimi, si vseeno lahko za vajo poskušamo odgovoriti na naslednje vprašanje: “Ali resnično verjamem, da se spopadam z bivšo ali bivšim zato, ker gre za dobro najinih otrok?”

Medtem ko razmišljamo, pa pogoltnimo še tole: tvoj otrok ima za očeta tega “psihopata” zato, ker si ga ti izbrala za očeta svojega otroka! In to “noro babo” ima za mamo zato, ker si jo ti izbral – in naredil – za mamo svojega otroka! Resnica je trpka, morda najtrpkejša izmed vseh, ampak tako pač je. Odrasti med drugim pomeni tudi sprejeti odgovornost za svoje odločitve, pa naj se danes zdijo še tako nore. In za posledice svojih odločitev, kakršnekoli že so.

Kar zadeva otroke, je že staršema, ki živita skupaj in se imata rada, težko sodelovati – kaj šele, če sta ločena, nesrečna, polna zamer in/ali sovražna. To je očitna resnica, ki jo je tako ali drugače, na enem ali drugem koncu, na lastni koži zelo verjetno izkusil prav vsak izmed nas. Zato pomaga, če si odkrito priznamo: fraza “v najboljšem interesu otroka” praviloma rabi za krinko, pod katero se skrivajo potrebe in želje odraslih. Težava je v tem, da je govoriti o potrebah in željah odraslih – sploh pa v kontekstu razveze – politično nekorektno, zato tega ne počnemo. Meni pa se zdi, da si s tem mečemo pesek v oči, tako da še težje uziramo resnico. In tako nazadnje res še sami verjamemo, da nam gre dejansko za potrebe in interese otroka, medtem ko je žalostna resnica to, da jih le izrabljamo kot orožje v bitkah za svoje.

Ker kdaj pa nam zares gre za otroka in njegov interes? Ko ga spravljamo na svet? Ko se ločujemo? Ko se prepiramo, kaj je najbolj “v njegovo dobro”? Mar res?

 


 

Kolumna je bila objavljena v reviji ON, ki izhaja kot priloga časopisa Finance, 15. 10. 2015

0 komentarjev

Morda vas bo zanimalo tudi

Mama hoče obvarovati

Moja hči, ki bo kmalu stara osem let, je živahna in prijazna deklica. Kljub temu imam včasih občutek, da je težko biti njena vzornica in svetovalka....

Jeza, kuhanje mule in meje

(Jesper Juul) Imam hčerko, ki je stara skoraj eno leto, in sama sem njena edina skrbnica. Zelo si prizadevam, da bi se kot otrok in pozneje, ko bo...