Aleš Čakš sprašuje Ivano Gradišnik
Po študiju novinarstva se je pisanja za medije in njihovega družbenega duha kmalu naveličala. Odločila se je za nadaljevanje družinske tradicije in se začela preživljati s prevajanjem, nato pa lepega dne naletela na Juulovo knjigo Kompetentni otrok, se navdušila nad njegovo filozofijo dela z družinami in starši ter kot samoukinja v psihologiji korenito zasukala svojo poklicno pot. Je ustanoviteljica in vodja projekta Familylab Slovenija.
Zakaj vas je iz novinarstva odneslo v vzgojo otrok, pametno, odgovorno starševstvo?
Po duši sem idealistka in marginalka, tako da sem že med študijem rada delala na Radiu Študent. Ampak s tem ni bilo mogoče preživeti, delo v drugih medijih pa me ni zanimalo. Slabo se obnesem v okoliščinah, ko je treba ubogati nadrejene, tudi če se z njimi ne strinjaš. Raje sem se zatekla v prevajanje, imela formalni status svobodne prevajalke in to mi je bilo všeč – da sem bila sama sebi šef. Očitno je to zame v življenju zelo pomembno.
Prevajali ste iz angleščine, mar ne?
Da. Me je pa od nekdaj vleklo na psihosocialno področje. Še kot novinarka sem rada pokrivala družbene teme, socialno področje, tudi prevajala sem rada te vrste literaturo. Kar zadeva psihologijo, sem čista samoukinja. Pri petih letih sem začela brati Dickensa, pri osmih Dostojevskega. Oče me je od nekdaj zalagal s psihološko literaturo, ki jo je bodisi sam študiral bodisi prevajal. Tako se je razvila moja drža samouštva, seveda pa sem tako tudi na edini način, ki mi je bil tedaj dostopen, poskušala razrešiti lastne psihološke, eksistencialne zagate, kot je značilno za vse, ki nas privlači psihologija.
Familylaba pa sem se lotila po naključju. Poleti 2007 sem bila s hčerkama na obisku pri prijateljici v Angliji, in ker se je mlajša, ki je bila še dojenček, zbujala pred šesto, sva se odkradli v kuhinjo, da ne bi motili drugih. Nekega jutra tam ni bilo nobenega časopisa – brez teh zame ni jutranje kave – zato sem v roke vzela edino čtivo v bližini – knjigo Kompetentni otrok Jesperja Juula. Takrat nisem več brala vzgojne literature, ker sem že sklenila, da je povečini neuporabna, ker temelji na behaviorističnih metodah uravnavanja vedenja, spregleduje pa eksistencialni moment: da je vedenje otrok
vedno pomenljivo, da ima svoje razloge. Še posebno če je takšno, ki nam ni všeč.
Nekateri starši, ki »goltajo« vzgojno literaturo, jo tudi preresno jemljejo in od črke do črke iz knjig vzgajajo svoje otroke …
Res je, in to je škoda, ker tako spregledamo bitje, ki je pred nami. Pomembna postane metoda ali ideologija, ne vidimo pa, kdo pravzaprav je človek, ki smo ga spravili na svet. Tako smo osredotočeni na to, kaj naj bi bila »pravilna vzgoja«, da se pozabimo spraševati, kaj sploh hočemo, v kaj verjamemo in zakaj, kdo smo. Namesto da bi spoznavali sebe, otroka in najin odnos, se kot pijanec plota držimo nečesa, kar je nekdo zapisal.
Brali ste veliko vzgojne literature, naleteli ste na več tako imenovanih gurujev za vzgojo, Juul pa je očitno naredil največji vtis. Zakaj?
Najbrž zato, ker se na vso moč upira temu, da bi ga imeli za guruja, ker svoje paradigme ne utemeljuje na nobeni metodi, ker ni romantik niti katastrofik, ni obseden z ideologijami, ne ponuja enega pogleda, ampak širi perspektivo. Je eksistencialist, moralni filozof. Globoki humanizem, ki je zavel že iz prvih vrstic, ki sem jih takrat prebrala, se mi je takoj zdel smiseln: za razumevanje odnosov, družine kot sistema, otrok, ne nazadnje sebe.
Kaj lahko človek, ki na cesti vidi starša, kako brutalno udriha po otroku, naredi? Kaj se lahko zgodi, če se kot zaskrbljen posameznik vpleteš?
Odvisno, kako se vpleteš. Če to narediš z mislijo, da je ta starš poosebljenje zlobe, da to počne iz gole hudobije in da si ti zato moralno superiornejši, potem ti najverjetneje ne bo uspelo kaj dosti drugega kot sprožiti v njem obrambne mehanizme, tako da se bo nazadnje še bolj zadrto vkopal v svoj položaj.
Kako pa se ga lahko »dotakneš«? Kaj mu moraš povedati?
Še nihče na tem svetu se ni spremenil, ker si ga dovolj dobro skritiziral. To ne pomeni, da ne smemo biti jasni in osebni ali celo ostri in reči: »Tega, kar počnete, ne morem mirne vesti samo opazovati, zato bom poklical policijo.« Ker če sva dosledna, nam zakon nalaga, da storimo natanko to. Je pa res, da v javnosti redko vidiš eksplicitno fizično nasilje nad otrokom – te reči se praviloma dogajajo v zasebnosti doma. Vidiš pa na vsakem koraku vse vrste čustvenega izsiljevanja ali psihičnega nasilja, ki pa še vedno v veliki meri sodi pod tabu in ga povečini niti ne zaznavamo. Če bi dejansko radi vplivali na to, da starši spremenijo svoje ravnanje do otroka, moramo sami z zgledom pokazati, kakšen odnos naj bi imeli ljudje drug do drugega. To je tudi zlato pravilo za nas pri Familylabu – da se do staršev vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do svojih otrok. Kajti vemo, da ponavadi starši ne udarijo otroka iz prirojene zlobe, ampak iz nemoči, frustracije, ker ne znajo in ne zmorejo drugače, ker so bili sami tepeni …
Kaj je bolj primerno, pametno: da dajejo starši s tem, kar so, zgled otrokom ali da vzgajajo po »pravilih«?
Starši sicer lahko poskušajo vzgajati »po pravilih«, a na koncu bo odločilen njihov zgled. Ne besede, temveč dejanja. In res je, kot pravite, »pravila« ali »prava vzgoja« – to je mit. Kar je »prav« zame in za mojega otroka, ni nujno tudi zate. Še več, kar je »prav« za ene – ga od mojih otrok, ni nujno »prav« tudi za drugega. Res mi je žal, da si starši ne vzamemo več časa in svobode za to, da bi najprej odkrili, kdo sploh je to naše dete, kako funkcionira, kaj mu je všeč, kaj ne, kaj potrebuje, česa ne in podobno, ampak že kmalu po rojstvu planemo in ga »popravljamo«, da bi le bil bolj podoben ne sebi, temveč predstavi, ki jo imamo o njem.
Verjetno se starši včasih niti ne zavedajo, da počnejo stvari, ki jih otrokom pri vzgoji nenehno prepovedujejo. Primer: ves čas jim prepovedujemo piti alkohol, a nekateri se v njihovi družbi stalno opijajo.
Seveda. Zakaj? Ljudje povečini sploh ne vemo, kdo smo. Večinoma nam v otroštvu ni bilo dano, da bi lahko odkrivali samega sebe – takšnega, kot smo v resnici – pozneje pa si tudi ne vzamemo časa. Zato so otroci tudi tako dragoceni – ker s svojim vedenjem, še posebno »nemogočim«, neizogibno kažejo s prstom na naše pomanjkljivosti in negotovosti.
Kateri so miti in zablode pri vzgoji otrok?
Trenutno je to tabu agresivnosti. Ta povzroča že tolikšno škodo, da aprila pripravljamo dvodnevno konferenco o otrocih in agresivnosti, ki bo namenjena tako staršem kot strokovnim delavcem, teme pa se bomo lotili večdisciplinarno. Na kratko: podlegli smo temeljnemu nesporazumu, ki ga najbrž žene sila politične korektnosti, da je agresivnost enako nasilje. Tega dvojega pač ne ločimo. Zato v plemeniti želji, da bi svet očistili nasilja, pri otrocih dosledno zatiramo in demoniziramo vsako sled agresivnosti tako doma kot v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, misleč, da bomo s tem vzgojili prijazne, čuteče, empatične državljane. V resnici pa je ravno nasprotno. Agresivnost ni nasilje, je temelj – na življenjska vitalna sila, od katere je odvisno naše preživetje. V nasilje praviloma vodi nekritično ali nereflektirano zatiranje agresivnosti.
Agresivnost vpliva na pogum? Marsikdo bi rekel, da je to pogum.
Agresivnost je, recimo, krovni termin za paleto občutij, ki jih bolj kot ne ne maramo. Frustriranost, razdraženost, jeza, bes, sovraštvo – vse to je agresivnost. Težava je, da vzročno-posledična teza »agresivnost vodi v nasilje«, ne drži. V nasilje vodi potlačena, zatrta agresivnost, ki ji ni bilo dano, ki ni imela možnosti, da bi se jo človek naučil integrirati, jo prepoznati, razumeti in se jo v teku otroštva, ki je med drugim namenjeno tudi temu, naučil izražati produktivno in konstruktivno.
Oblika agresije je tudi, ko določena skupina ljudi ob spornih družbenih temah napada in zavrača skupino drugače mislečih. Recimo, ko je civilna iniciativa Za otroke gre napadala tiste, ki podpirajo vzgojo otrok z dvema mamama ali očetoma. Kako gledate na to?
Najbolj zamerim »moji« strani, recimo ji progresivna ali levičarska ali svobodomiselna, ker se po mojem ne odziva tako, kot bi bilo smiselno, če nočemo imeti na tem terenu destruktivne »vojne«, kulturnega boja. Imam srečo, ker nisem sužnja ne psihoanalitične tradicije, čeprav mi je všeč, niti ne krščanske, čeprav tudi v njej vidim veliko lepega, niti me ne žene navdušenje nad politično korektnimi teorijami spola. Zato si privoščim izreči, da so vse to teme, o katerih bi se morala vsaka razvita, zrela družba znati pogovarjati.
Pri iniciativi Za otroke gre me je najbolj zmotilo, da so otroke zlorabili v politične namene. Začuda pa je bila ta ista iniciativa tiho, ko sta letos heteroseksualna starša do smrti pretepla dveletno hčer. Kakšna hipokrizija je to?
Ob smrti te deklice se je predvsem na spletu sprožil strašljiv linč, ki je vsaj mene plašil bolj kot sam tragični dogodek. Da ljudje tudi ubijamo svoje otroke in da jih zlorabljamo v politične namene, pa kaj naj rečem – tudi takšni smo.
Tudi ženske ali moški, a precej redkeje, v zlomljenih zakonih zlorabljajo otroke, da se maščujejo, a v isti sapi govorijo, da delajo v njihovo dobro.
Otrok je najšibkejši člen, najbolj ranljiv, najbolj nemočen in ga je najlaže izkoristiti. Še ena od zoprnih resnic o človeku. In res je, veliko tega, kar starši počnejo v ločitvenih postopkih v »dobro otrok«, je bolje ali slabše prikrito sledenje sebični agendi.
Kakšne so posledice takšnih zlorab za otroke?
Otroci odraščajo preplavljeni z občutki krivde, nizkim samospoštovanjem, okrnjeno integriteto. V svoji koži se počutijo slabo in razvijejo razne oblike preživetvenih strategij. Kot odrasli potem sestavljajo družbo, v kateri prevladujejo negotovi, neavtonomni in globoko poškodovani odrasli. Potem dobijo otroke in krog se nadaljuje.
Kdo je odgovoren starš?
Starš, ki ravna tako, kot misli, da je najbolj prav, ki za svoje odlo- čitve prevzema odgovornost in je, ko spozna, da ni ravnal prav, pripravljen svoje ravnanje spreminjati.
Tudi starš, ki misli, da je prav, da otroka tepe?
Če v trenutku, ko je soočen s posledicami svojega ravnanja – in posledice se vedno pokažejo, tako ali drugače –, zmore prevzeti odgovornost za svoje odločitve, prepričanja in početje, pogledati otroku v obraz in izreči: »Žal mi je, zdaj vidim, da nisem ravnal prav. Oprosti.« potem ja. Vsi smo žrtve svoje preteklosti.
Ampak ravnanje po svojih najboljših močeh lahko povzroči veliko škode, nekateri namreč zmorejo zelo malo …
Res je. Odločilno vprašanje je, ali smo se pripravljeni spreminjati, ko od otroka dobimo odziv, da naše »najboljše« vendarle ni »dovolj dobro«. Smo sposobni – ne glede na svoja prepričanja in vzorce – imeti odprte oči in ušesa, videti otroka, ga slišati, vzeti njegove odzive resno? To je ključno, to je točka preobrata. Otrok ne more staršu, ki ga tepe ali čustveno izsiljuje ali izrablja kot objekt, preprosto povedati: »Poslušaj, kar počneš, mi škodi.« Tega otrok ne more izreči. Lahko pa to odigrava. Lahko postaja čedalje bolj agresiven ali zaprt vase ali cmerav ali razvije vrste simptomov, ki jih otroci razvijejo, od telesnih do psihičnih, da bi dali odraslim vedeti, da v njihovem življenju nekaj pač ni v redu.
Kakšna je vaša starševska samorefleksija? Imate dve hčeri, ste kdaj jezni nase zaradi napačnih potez v vzgoji?
Ne da sem jezna, vem, da sem naredila otrokoma številne krivice, in vem, da vsak dan naredim 10–15 napak. Pa vendar, kot sem rekla, trudim se zanje vsaj prevzemati odgovornost. Več od tega niti ni mogoče. Ne samo da popolnih staršev ni – otroci takšnih niti ne potrebujejo. Kar potrebujejo, so starši iz mesa in krvi, avtentični, zmotljivi, včasih iracionalni in nemogoči, ki se svoje nepopolnosti zavedajo, zanjo prevzemajo odgovornost, namesto da jo prelagajo na otroka, in znajo reči oprosti. Zakaj v Sloveniji nihče ne zmore prevzeti odgovornosti za nič? Ker so pri nas napake tabu. Zato nobene nihče nikoli ne more in ne sme priznati, kaj šele zanjo prevzeti odgovornost. Če mi bo hčerki uspelo navdati z občutkom, da se je motiti človeško in da se je pomembno iz napak učiti, se ob njih spreminjati in razvijati kot človeško bitje, bom zadovoljna. Ne vem, kaj bi lahko bilo boljše sporočilo, ki ga lahko predamo otroku, kot je to.
Kakšen je vaš princip in kakšen partnerjev pri vzgoji hčerk?
Moj princip je sprva bil: Ne počni otrokom tega, kar so tebi počeli starši in si zato trpela. Načeloma ni s tem nič narobe, težava je, če narediš iz tega projekt. In jaz sem ga. Po dobrih dveh letih sem se tega le začela zavedati – znamenja mi je pošiljala hčerka, seveda šifrirana. Iz dobrovoljnega in zadovoljnega dojenčka je začela postajati cmerava in vse bolj name nalepljena malčica – kar je praviloma znak, da otrok zrcali materino negotovost in ambivalenco. Mislim, da sem potem dokaj hitro dojela, kaj se v resnici dogaja, in si nehala prizadevati, da bi bila »popolna mati«. Zdaj si domišljam, da je moj princip: Edino, kar zaleže in je vredno, je resnica. A ne resnica o drugih, torej njiju dveh, temveč resnica o meni. Sicer z možem izhajava iz bolj ali manj disfunkcionalnih družin, tako da nimava druge možnosti, kot da starša, kakršna bi rada bila, počasi luščiva iz sebe.
Kako se hčerki odzivata na vajino vzgojo, povesta, ko jima kaj ni všeč, sta kritični?
Seveda se odzivata, jasno in glasno. Očitno nama ju ni uspelo kaj dosti zastrašiti, poleg tega pa imam smolo, da že od malega poslušata in gledata, kaj počnem. Ure in ure vseh mogočih pogovorov, ki sta jim prisluškovali, so naredile svoje. Sta kritični, ko je treba, pripravljeni sta se boriti za svojo integriteto in terjati spoštovanje. Priznam, so trenutki, ko bi raje imela tihi, podredljivi in ubogljivi bitji, ki naredita to, kar in ko hočem, ne pa da ugovarjata in argumentirata. A sem sama kriva, kajti učim ju drugače.
Intervju je bil objavljen v reviji Onaplus, februarja 2017;
v izvirniku si ga lahko ogledate tule: stran 1, stran 2, stran 3, stran 4.
0 komentarjev