A vam je kaj znana situacija? Vikend je. Vsi skupaj ste doma. In mulci so nemogoči.

Nekje vmes mož reče: “Če tebe ni zraven, so čisto normalni.”

Priznam, da mi gre ta stavek vedno blazno na živce.

Kot prvo, zakaj se, če smo skupaj, ves čas obešata po meni in tečnarita in me hočeta dat na pol? Zakaj niti na WC ne morem v miru?

Kot drugo, kje sem falila v vzgoji, da sta z njim ‘čisto normalna’?

Kot tretje, zakaj za vraga se on lahko zlekne pred TV in se otroci zleknejo k njemu ali pa vzamejo igrače in se igrajo zraven na tleh? Če jaz samo pomislim, da bi pobrskala po računalniku, že oba lezeta po meni …

In kot zadnje, v bistvu mu sploh ne verjamem. To reče samo zato, da me spravlja ob živce.

Do danes.

Nekaj sem bolna. Odvijal se je zgornji scenarij pa sem izkoristila sekundo njune nepozornosti in s skodelico kave ušla v njuno spalnico. Zaprla vrata za sabo. Se skrila v kot za posteljo. Vsaj 5 minut, da v miru spijem kavo …

In zdaj že pol ure sedim tu, v miru in tišini, in poslušam, kaj se dogaja v dnevni.

Nič! Tišina. Mir. Vsake toliko čisto skuliran glas moje hčerke ali mojega dragega, vmes smejanje na ves glas od tamalega …

Kje je zdaj vsa tista tečnoba izpred pol ure? Kako? Zakaj? Nič ne štekam 🙂

Sabina Adanič

Sabina Adanič