Puberteta je razvojna doba, ko otroci dobijo drugo priložnost za to, da izvejo, kdo so, in postanejo, kar so (prva priložnost napoči v dobi neodvisnosti, ki jo opisujem v prvem poglavju). Vendar te priložnosti ne dobijo vedno. Prejšnji rodovi so puberteto dojemali kot čas, ko je bilo otroke mogoče preoblikovati po starševskih željah. Mnogim je uspelo izpolniti starševske sanje in pričakovanja in nekateri so na tej življenjski poti doživeli uspeh. Drugi so se skozi življenje prebijali z občutki notranje praznine in razočaranja. V nenehno osuplost jih je spravljalo dejstvo, da svet ni nagradil njihove sposobnosti za prilagajanje.Nekateri so imeli več sreče in so se zmogli upreti pritiskom, naj se prilagodijo. Njihov čut za samoohranitev je premagal konformistične želje staršev. Toda v mnogih primerih so uspešen razkol s starši drago plačali – z leti in leti nenehnega in pogosto silovitega spopadanja.Podmena, da puberteta sama po sebi povzroča konflikte s starši, je mit. Konflikti vznikajo predvsem zato, ker starši bodisi niso pripravljeni ali niso zmožni prepoznati in nagovarjati edinstvene in neodvisne osebe, v kakršno se oblikuje njihov otrok. Namesto da bi priznali njegovo težnjo k individualnosti, konflikte pogosto pripisujejo hormonskim spremembam ali nihanjem (tako kot se ženska težnja k individualnosti zmotno pripisuje hormonom). Resnica je, da čim manj starši želijo ali zmorejo doživljati otroka v njegovi individualnosti, tem bolj postajajo konflikti siloviti in destruktivni.

Vsi družinski konflikti se začnejo, ko dva človeka – ali več ljudi – hočeta nekaj različnega. Torej je za vsak konflikt vedno vsaj toliko vzrokov, kolikor je v njem udeležencev. Kot sem že omenil, so za kakovost interakcije v družini odgovorni starši, in to se nanaša tudi na način, kako se konflikti porajajo oziroma razvijajo. Najstniki se poskušajo vesti kot odrasli in pričakujejo, da bomo z njimi ravnali kot z odraslimi. Vendar niso odrasli v tem smislu, da bi lahko prevzeli odgovornost za kakovost interakcije s starši.

Otroci, ki so doslej sodelovali bolj, kot so bili v resnici zmožni, v puberteti pogosto postanejo nekooperativni; otroci, katerih integriteta je prizadeta, pa postanejo odkrito destruktivni ali samodestruktivni. Z drugimi besedami: seme, zasejano v otroštvu, obrodi sadove, in starši, ki so imeli najboljše namene, se pogosto znajdejo v vojni z otrokom, za katerega se jim zdi, da ga sploh ne prepoznajo več.

Naj pojasnim! Ko otroci dopolnijo trinajst, štirinajst let, začnejo staršem sporočati jasne in kompetentne povratne informacije o tem, kaj čutijo do tega, kako smo vse doslej ravnali z njimi. Te povratne informacije utegnejo biti pretežno pozitivne ali pretežno negativne, nikdar pa niso samo eno ali drugo. Starši, ki v povratnih informacijah, kakršne dobijo, ne zaznavajo dvoumnosti, se predajajo zmotni utvari, da se vse vrti okrog njih. Hočem reči, da niso pozorni na to, kaj otroci govorijo; kar slišijo, poenostavijo in popačijo.

Ko otroci dopolnijo trinajst, štirinajst let, se morajo odcepiti in osvoboditi od staršev. Tisti, ki se jim ta ločitev ne posreči, ne morejo odrasti v neodvisne, družbeno občutljive, odgovorne in kritične odrasle ljudi. Ko se otroci začnejo ločevati od staršev, ne delujejo proti nam. Delujejo zase. Na neki način nadaljujejo naše delo in postanejo sami svoji starši. To je naravno nadaljevanje tega, kar smo storili zanje.

Mnogi konflikti med starši in pubertetniki uplahnejo, če se starši ravnajo po načelih interakcije, o katerih smo razpravljali doslej. Ta načela nam tudi pomagajo postaviti temelj za trajno zaupljivo razmerje med starši in otroki. Takšno razmerje ne vzklije med člani, ki prevzemajo vsak svojo stereotipno vlogo, temveč temelji na prijateljstvu in enakovrednosti vseh družinskih članov. Zdaj bi rad spregovoril o tem, kako se lahko na pomenljiv način in z manj bolečine osvobodimo svojih vlog.

PREPOZNO JE, DA BI »VZGAJALI«

Naj se sliši še tako čudno, večina staršev spodjeda integriteto svojih otrok tako, da jih še kar vztrajno »vzgajajo«, pa četudi ljubeče in z dobrimi nameni. Za to sta dva razloga:

1. Tudi najboljši in najbolj ljubeči starši »vzgajajo« otroke tako, da jih nadzirajo, jih upravljajo in jim kažejo, da vedo več od njih. S tem ni nič narobe. Pravzaprav so prav to prvine, ki majhnim otrokom dajejo občutek varnosti – občutek, da so v kompetentnih rokah. Ko pa otroci nekoliko zrastejo, vse slabše in slabše prenašajo tak odnos. Kar jih je nekoč navdajalo z občutkom varnosti, zdaj doživljajo kot nezaželeno vpletanje. Ker se jim odreka neodvisnost, se počutijo kritizirane in podcenjevane – kar tudi so.
2. Ko otroci pridejo v puberteto, je prepozno, da bi jih »vzgajali«. Najpomembnejše orodje za življenje dobijo od staršev v prvih treh ali štirih letih. Prispevek staršev v njihovem življenju je naslednjih šest do sedem let še vedno pomemben. V puberteti pa postanejo najpomembnejši vir navdiha njihovi sovrstniki, drugi odrasli in lastno notranje življenje.

Vsi otroci dajo staršem vedeti, da ne potrebujejo več vzgajanja, ko bolj ali manj diplomatsko povejo: »Bom že sam pogruntal!« ali: »Brigaj se zase!« Ali pa, kot se je nekoč izrazil moj sin: »Vprašanje je, ali še potrebujem starše, ki se vpletajo v take zadeve?« Čim dlje jih ne slišimo, tem glasnejši postajajo.

Ko otroci spregovorijo na tak način, ne oznanjajo revolucije. Dajejo nam dobronameren, pomemben nasvet, ki bi ga morali vzeti kot znamenje, da se lahko zdaj umaknemo iz prvih bojnih črt starševstva, presežek časa in energije pa posvetimo sebi in partnerju.

Starši, ki vztrajajo pri »vzgajanju« najstnikov, dajejo dvoje sporočil, kakršnih ne želi slišati noben najstnik:

1. »Vem, kaj je dobro zate!« To najstnike razbesni, saj so v resnici do kraja predani odkrivanju sebe. Zato se jim ne zdi le provokativno, ampak tudi nesmiselno, kadar se starši pretvarjajo, da vse vejo.
2. »Ni mi všeč, kakšen si!« Spopasti se s takšno izjavo je za mlade ljudi neznosno. Prvič niti sami še ne vejo, kdo sploh se skriva pod loščem vzgoje; drugič pa ne vejo prav dobro, koliko so si sploh všeč.

Na tej točki je najboljše, kar lahko starši naredijo zase – in za otroka – to, da se sprostijo in uživajo v rezultatih truda, ki so ga vlagali vsa ta leta. In četudi niso povsem navdušeni nad tem, kar vidijo – naj vseeno poskusijo uživati! Otroci od zdaj pa vse do konca življenja potrebujejo starše, ki z vsem srcem podpirajo njihove poskuse odkriti, kdo so, in prizadevanja, da ostanejo zvesti samim sebi.

Toda ko se pred starši pokažejo sorazmerne nepopolnosti njihovih stvaritev, večino odnese v nasprotno smer: vrže jih pokonci in svoja vzgojna prizadevanja še zaostrijo v upanju, da bi lahko vnesli še zadnje popravke. To ni mogoče – vsaj starši tega ne morejo.

Mnogi, ki se lotijo take »korekturne« vzgoje, tega ne počnejo iz prepričanja, ampak zato, ker ne vejo, kaj bi s svojo ljubeznijo in čutom za odgovornost. Sama misel, da ne bi počeli nič, razen uživali v najstniku, se jim zdi neodgovorna. Sebe doživljajo, kakor da so za otroka vredni samo, če si ves čas prizadevajo. Medtem pa pozabljajo, da s svojim ravnanjem mlademu človeku preprečujejo, da bi se doživljal kot vrednega v življenju staršev.

Konfliktov ne razvnemamo samo s tem, kaj govorimo najstnikom, ampak tudi s tem, kako govorimo. Več generacij smo razvijali govorico, ki jo uporabljamo, ko nagovarjamo najstnike, in je zelo drugačna od govorice, kakršno uporabljamo, ko nagovarjamo druge odrasle. Uporabljamo ton, v katerem se odražajo vzvišenost, blagohotnost in vsiljivost. V najboljšem primeru je prijateljsko topel, v najslabšem žaljivo kritičen. Otroku sporoča: »Nisva še enakovredna.« Nekoč, ko so odrasli res tako mislili o otrocih, so bile besede in ton, ki so ga uporabljali, v sozvočju. Danes se mnogi odrasli ne strinjajo več s podmeno sporočila, vendar še vedno uporabljajo enako govorico. Rezultat je disonanca in sporočilo je protislovno.

Te govorice najstniki še posebej in razumljivo ne marajo zato, ker spregleduje njihovo individualnost. Najboljši izhod iz pasti, ki jo nastavlja ta govorica, je vprašanje: »Kako bi se izrazil, če bi se tako sprl z najboljšim prijateljem?« Odgovor vas bo vodil do bolj konstruktivnega dialoga z najstnikom.

Starši se morajo z otroki pogovarjati kot s sebi enakimi, namesto da prirejajo predavanja. Dolga leta smo bili žrtve zmotnega prepričanja, da morajo otroci in mladi nujno razumeti vsako besedo, ki jim jo namenimo. Toda kadar se poskušamo pojasniti, namesto da bi se izrazili, se pomembni deli sporočila izgubijo. Vtis pogosto pušča prav osebna »melodija«, ne pa posamične besede. Otrok, naj bo še tako majhen, potrebuje, da starši z njim govorijo v osebni govorici, ko razpravljajo o osebnih vprašanjih in medsebojnih odnosih. In tudi najstniki še vedno potrebujejo starše, ki se z njimi besedno vojujejo – ki se odzivajo in izražajo svoja mnenja in prepričanja. Če se zatekamo v pedagogiziranje, se v prizadevanju, da bi mladega človeka spremenili ali preoblikovali, odrekamo osebnemu izrazu, kar zmanjšuje kakovost komunikacije.

Poglejmo si zgled:

Štirinajstletno dekle predstavi mami svojega fanta, pozneje pa vpraša: »A ni super?«
Mati, ki je prepričana, da ve najbolje, reče: »Kar poglej, kako se vede! Niti slučajno ni primeren zate!«

Druga mati, ki se do hčerke vede upoštevaje enakovrednost njenega dostojanstva, reče: »Ni ravno po mojem okusu, ampak lepo je videti, kako se ti ob njem zasvetijo oči.«

Starši morajo biti svojim najstnikom na voljo, ne da bi se jim vsiljevali. Tu je še nekaj pripomb, kakršne bi mati lahko izrekla:

• »O tem imam svoje mnenje. Bi ga rada slišala?«
• »Ob tem pa mislim, da se moram vplesti. Si pripravljena poslušati, kako jaz vidim to reč?«
• »Skrbi me, kaj se dogaja s tabo, in rada bi se o tem pogovorila. Si za to, da se zdaj?«

Te izjave niso vljudne v običajnem družbenem pomenu besede. Bolj kot to so izraz spoštovanja do suverenosti sočloveka. Predlagam, da starši po tem, ko izrečejo kaj takega, počakajo deset sekund, da vidijo, ali najstnik njihovo pobudo doživlja kot vsiljivost ali kot povabilo k pogovoru.

Ko starš in najstnik spregovorita na tak način, lahko ponovno odkrijeta ranljivost in meje drugega. Dobita priložnost, da ponovno vzpostavita medsebojno spoštovanje – prvino, ki v dolgih letih skupnega življenja pogosto uplahne.

STARŠI IN NJIHOV OBČUTEK IZGUBE

Ko mladi ljudje uresničijo svojo svobodo, mnoge starše prevzame občutek izgube. Za nekatere je tako zelo boleč, da se z njim še dolga leta ne zmorejo niti spogledati. Nekaterim se to ne posreči sploh nikoli.

Ključna in dragocena vloga, ki so jo starši doslej igrali v življenju svojih otrok, se izteka. Starši vejo, da jih otroci še potrebujejo, vendar v bistveno manjši meri. Njihova odgovornost za otroke je stvar preteklosti.

Starši doživljajo tudi drugačne izgube:

• Izgubo bližine: otroci na lepem rajši preživljajo čas s prijatelji ali samujejo v svoji sobi in poslušajo glasbo.
• Izgubo moči in nadzora – fizičnega in psihičnega.
• Izgubo zaupnosti: otroci zdaj zaupajo prijateljem ali fantom in puncam.

Nekateri starši se teh izgub zavejo v presunljivem in bolečem uvidu, drugi jih doživljajo kot oblačke žalosti, tretji občutijo olajšanje. Vsi pa se morajo z izgubo sprijazniti zato, da se lahko v življenju otroka iz ospredja umaknejo v ozadje.

Mnogi starši se ne zavedajo (oziroma so pozabili), da je ta sprememba položaja v odnosu do otrok nujna. Zato jih izguba doleti kot presenečenje, pa četudi so se nanjo pripravljali. Starši, ki niso obračunali s to izgubo, utegnejo začutiti panično ali dobesedno agresivno potrebo po tem, da se ponovno utrdijo na položaju otrokovih vzgojiteljev, nadzornikov in avtoritete.

Sledi vzorčni dialog med šestnajstletno Leno in njenimi starši. Lena je povabljena na sobotno zabavo, ki jo prireja znanka njene prijateljice.

»Ali lahko grem v soboto z Avo na žur? Njeni starši dovolijo.«
»Kakšen žur pa je to? Kdo ga pa prireja in kje? Poznava to osebo?«
»Pač Evina znanka. Čisto navaden žur bo.«
»Ne poznava Evinih prijateljic. Kdo je to in koliko je stara? Bodo njeni starši doma?«
»Ne, mislim, da ne.«
»Morala bi vedeti malo več! Kako sploh pričakuješ, da ti bova zaupala, če nama pa nočeš nič povedati? Menda ja ni nenavadno, če se starši zanimamo za svoje otroke? Ali pa mogoče danes celo je?«

V tem klasičnem dialogu so se Lenini starši postavili v prve bojne vrste in na vse strateške točke nastavili stražarje. Lena je dobila jasno sporočilo: »Ne zaupava ti in meniva, da si popolnoma nesposobna prevzemati osebno odgovornost. Nisva še končala s tabo, draga deklica, in ko bova, nama boš še hvaležna, ker nisva bila pripravljena biti brezbrižna in neskrbna!«

Če najstnik v takem položaju premore kaj ustvarjalnosti, se bo kmalu naučil streči staršem s tistim, kar želijo slišati, in jim ne bo povedal ničesar več, kar vsaj od daleč spominja na resnico. Starši pa bodo prej ali slej dobili v roke dokaz, da otroku ne gre zaupati, in začarani krog bo sklenjen.

Poglejmo še nekaj drugačnih pristopov k Leninemu položaju:

Lena začne: »V soboto sva z Avo povabljeni na žur k nekim njenim prijateljem. Kaj mislita o tem?«
»A bi rada šla?«
»Ja! Zdi se mi, da bo super, ker bo ogromno takih, ki jih še ne poznam.«
»Prav. Konec tedna nimamo nobenih posebnih načrtov, tako da nimava nič proti, če je to res to, kar si želiš. Če naju potrebuješ za prevoz tja ali nazaj, pa povej čim prej.«

Ali:

»Mislili smo obiskati strica Iana in midva bi rada, da greš zraven. Kaj pa ti misliš o tem?«
»Rajši bi šla na žur. Tam bo ogromno takih, ki jih še ne poznam, in po mojem bo zabavno. Ali sta mislila samo na obisk ali se dogaja kaj posebnega?«
»Navaden obisk. No ja, premisli, potem pa nama povej, kako si se odločila. Če boš šla na žur, hočeva vedeti, kako misliš priti do tja in kako nazaj oziroma kje boš prespala.«

Ali:

»Dobro veš, da mi Eva in njeni prijatelji niso preveč všeč, tako da mislim, da ne bi smela tja!«
»Kaj pa imaš proti Evi? Saj je čisto v redu in normalna. Tako govoriš samo zato, ker je sploh ne poznaš.«
»Mogoče je res ne poznam dovolj. Ampak dejstvo je, da mi ni všeč, da greš z njo na ta žur. Ni ti treba narediti tako, kot pravim jaz, toda to je to, kar si mislim o tem žuru.«

Ali:

»Takoj ti lahko povem, da ne greš!«

Kot vidite, v dialogu v resnici ne gre za zabavo. Gre za to, na kakšen način so Lenini starši sklenili uveljavljati avtoriteto, kar pa se tiče Lene, gre za to, na kakšen način lahko uri svoj porajajoči se čut za osebno odgovornost.

Ko najstniki prosijo za dovoljenje, je pomembno, da starši ne prevzemajo vloge zakonodajalca, razen če položaj vključuje njihov denar ali posest. Starši morajo biti brez zadržkov sposobni izraziti svoje mnenje, kakor in kolikor jim srce poželi; to samo po sebi še ni zloraba moči. Temelji za take vrste komunikacijo bi morali biti postavljeni že pred leti, s pogajanji o družbenih mejah, kjer so imeli otroci možnost razvijati svoj čut za osebno odgovornost.

Starši, ki imajo za sabo kariero v pogajanju, so v položaju, ko si lahko dovolijo reči: »Nočem, da greš!« s tako močjo, da otrok razume: »Niti pomisli ne, da ne bi šel samo zato, ker jaz tako pravim!«

Taka odločna izjava otroka sili v razmislek. Pravi mu: »Zdaj poznaš moje stališče in domnevam, da ga boš upošteval, ko se boš odločal.« Če to neverbalno sporočilo manjka, otroci neposreden starševski nasvet zavrnejo ali se mu uprejo. Enako etiko bi morali biti zmožni uveljavljati v razmerjih med odraslimi. Imeti moramo svobodo izražati se tako, da pustimo vtis, toda ne da bi za to zlorabljali svojo emocionalno, fizično ali finančno moč.

Če Lena odide na zabavo, potem starši prevzamejo vlogo tistih, ki držijo varnostno mrežo. Recimo, da se zdi Lena v nedeljo žalostna. Mati jo lahko objame čez rame in reče: »Videti si potrta. Je bil slab žur? Bi se rada pogovorila?«

Če Lena odgovori z »ne«, potem je mati trčila ob meje hčerkinega zasebnega življenja. V tem primeru bosta morali vsaka zase, ločeno, spet ujeti čustveno ravnovesje. Če odgovori z »ja«, utegne nakazovati potrebo po odraslem pogledu in izkušnjah v takih stanjih. Najverjetneje pa potrebuje, da ji starši prisluhnejo in se odzovejo osebno. Samo njene lastne besede lahko Leni povrnejo ravnotežje in ji omogočijo integrirati neprijetno izkušnjo.

Starši z varnostno mrežo v rokah imajo še vedno pomembno nalogo. Vsak od nas potrebuje ob sebi ljubeče in skrbne priče našega življenja – po možnosti take priče, ki so pripravljene pokazati svojo skrb za nas takrat, ko jo potrebujemo, in ne takrat, ko jih prevzame potreba po tem, da bi se počutili koristne.

RAZMERJE MED STARŠEMA

Ko najstniki odkrivajo svojo svobodo, tudi starši doživljajo pomembno prebujenje. Njihovo razmerje kakor tudi individualno življenje lahko končno stopita iz ozadja na sredo odra. To pa jih prisili, da uravnovesijo svoji vlogi partnerja in starša.

Zanimivo je, da se življenje staršev najstnikov v mnogih pomembnih pogledih giblje simetrično z življenjem njihovih otrok:

• Tako starši kot najstniki preživljajo kritično življenjsko obdobje, kjer se osredinjajo na identiteto in pomen obstoja.
• Oboji se osvobajajo starih vlog in funkcij, se medtem spopadajo z negotovostjo, ki spremlja take spremembe, obenem pa trudijo obdržati tisto, kar je domače.
• Oboji se morajo opredeliti kot posamezniki, zato da se družina in druga razmerja lahko prilagodijo glede na njihovo novo razvojno stopnjo.

Z drugimi besedami: otroci postanejo odrasli, starši pa dobijo priložnost dozoreti.

KDO ODLOČA?

Ne glede na to, koliko so otroci stari, imajo starši eno in isto velikansko odgovornost: v družini ustvarjati takšno ozračje – ali takšno kakovost interakcije – da lahko v njem vsak posameznik raste in napreduje. Te odgovornosti si ni mogoče razdeliti. Razdeliti je mogoče odgovornost za nekatera izmed praktičnih opravil, ki so nujna v vsakdanjem družinskem življenju, recimo nakupovanje in čiščenje.

V Skandinaviji je staršem že v krvi, da odgovornost za del teh opravil naložijo otrokom, vendar ni povsod tako. So družbena okolja, kjer so fantki popolnoma izvzeti, deklice pa bolj ali manj dolžne delati; ponekod vso odgovornost za domača opravila še vedno prevzemajo izključno matere, pa četudi zaposlene, in si niti ne predstavljajo, da bi bilo lahko drugače.

Kakor jaz razmišljam, je zgolj en dejavnik, ki določa, ali in koliko naj od mladih pričakujemo pomoč pri vsakdanjih opravilih: pomembno je samo, kaj od njih želijo starši. Če k vprašanju pristopimo s kakršnegakoli drugega zornega kota, pride do konfliktov.

Naj pojasnim:

• Če se od otrok pričakuje, da pomagajo »prostovoljno«, se ponavadi zgodi eno ali drugo: otroci bodisi prevzamejo premalo opravil, kar frustrira starše, ali pa prevzamejo preveč opravil in postanejo preobremenjeni, ne da bi zares vedeli, koliko se od njih sploh pričakuje.
• V družinah, kjer starši hišna opravila obravnavajo z »moralnega vidika« (»Otroci so dolžni pomagati materi in očetu!«), pogosto prevladuje rahlo neprijetno ozračje. Ko starši rečejo »moral bi«, namesto »hočem«, zatrejo vsem ljudem prirojeno težnjo, da se zanimamo drug za drugega in za to, kaj vsak od nas potrebuje in želi. Namesto tega vzbudijo kljubovalnost in občutke krivde.
• Če hišna opravila postanejo neke vrste vojaška obveznost, se je težko izogniti vojaškemu sodišču in dezerterstvu.
• Starši, ki od otrok pričakujejo, da z delom poplačajo za skrb, ki so je deležni, v otrocih vzbujajo občutke krivde ali/in trajno nezadovoljstvo. Skrbi ni mogoče poplačati z opravili: to sta popolnoma nekompatibilni valuti.

In vendar starši pristop, kakršnega predlagam – naj prosijo za pomoč pri določenih opravilih – iz več razlogov sprejemajo s težavo. Staršem je povedati, kaj hočejo, pogosto precej težje, kot si predstavljamo. Mnogi med njimi se pred neugodjem zatekajo v trditve, kako »ne bi smelo biti potrebno«, da izrazijo svoje želje – kakor da bi morali otroci uganiti, kaj hočejo, ne da bi se jim sploh kaj reklo. Nekateri starši zagotavljajo, da so že tisočkrat prosili za pomoč, medtem ko jo drugi usekajo po bližnjici in postavijo niz togih pravil, ki jih utrjujejo z nadzorom in s sankcijami.

Dostikrat so starši, ki imajo težave z izrekanjem prošnje po pomoči, podobne težave doživljali že, ko so bili otroci mlajši, pa ti konflikti nikoli niso bili razrešeni. Zelo verjetno je, da sebe in svojih zahtev nikoli niso jemali resno, in so zato z otroki razvili dvolično razmerje: potem ko so čez dan otroku že petkrat ali šestkrat rekli, naj pospravi, so nazadnje šli in opravili sami.

Drugje se zaradi hišnih opravil spopadajo zato, ker so otroci vzgajani v preodgovornost. Težnja je značilna za družine, kjer je eden od staršev bolan, depresiven ali invalid. Otrokom se zdi zamalo, če so klicani na zagovor, ker niso pomili posode – kar je z njihovega gledišča nepomembno opravilo – kljub temu da so že leta in leta predajajo čustveni in telesni skrbi za bolnega ali odsotnega starša.

Naj bo razlog za spor tak ali drugačen, starši se morajo o hišnih opravili z otroki pogajati in izraziti svoje meje in zahteve v neposredni, osebni govorici. Najstniku lahko, denimo, rečejo: »Pogovorila sva se in odločila, da hočeva, da prevzameš odgovornost za smeti [ali kaj podobnega]. Kaj misliš o tem?«

Če otrok vpraša: »Zakaj pa moram?«, je odgovor: »Zato, ker tako hočeva. Ni nujno, da so to smeti, ampak hočeva, da prispevaš svoje s praktično pomočjo.«

In če otrok reče: »Ne, to ni fer! Kako naj pa potem najdem čas še za vse drugo, kar se zahteva od mene?«, je odgovor:
»Prav, pa povej, kaj bi se ti zdelo fer.«
»Ja ne vem. To je pač preveč. Se lahko zmenimo za kaj manj?«
»Lahko, ampak moral boš sam predlagati. Zdaj veš, kaj se zdi nama razumno zahtevati glede na naše družinske potrebe, midva bi pa rada slišala, kaj se zdi razumno tebi.«

Prav tako je ključnega pomena, da starši in otroci prevzamejo vsak svoj del odgovornosti za nadaljevanje pogajanj. To lahko pomeni, da morajo starši najprej z avtomatskega starševskega odzivnika izbrisati naslednje običajne izjave:

• »Veš kaj! Prav nič nerazumno ni, če …«
• »Če ti je to tako težko, potem bi pa mogoče morali ustrezno prilagoditi tudi tvojo žepnino?«
• »Drugi otroci tvoje starosti …«
• »Ne bodi no neumen! Saj ne misliš zares, da bi tvoja mama …«
• »Če pomislim, koliko nas to stane …«
• »Ko sem bil star toliko kot ti …«

(Seznam je seveda še precej daljši in tudi druge pripombe te vrste niso nič manj zoprne niti bolj učinkovite.)

Kot sem že omenil, otroci v družinah prevzemajo različna opravila. Nobeno opravilo ni samo po sebi vrednejše od drugih. Kako naj bi jih razdeljevali? Otroke lahko vprašamo, katera opravila bi najrajši prevzeli, pa čeprav so pomivanje posode, čiščenje in kuhanje pri večini zdravih in dejavnih najstnikov zelo nizko na seznamu tistega, kaj se jim zdi v življenju pomembno. Če se že kdaj lotijo tega ali onega, je to ponavadi zato, ker jih »na lepem piči«. Seveda pa opravljanje hišnih opravil ne more biti odvisno od spontanega navdiha.

V pogajanjih, katera opravila bo prevzel nase najstnik, je način, kako poteka družinski proces odločanja, pomembnejši od samih odločitev. Bolje si je vzeti dovolj časa za odločitev kot pa zavoljo miru v hiši prehitevati s kompromisi. Poleg tega je bolje poskrbeti za to, da se vsaka od strani vzame resno, kot pa prekiniti razpravo in predlagati »pravično« rešitev.

V mnogih družinah je vprašanje hišnih opravil pomembno, ker so najstniki že toliko stari, da lahko zavrnejo sodelovanje. Vse do tega trenutka se mnogim staršem ni bilo treba resno spopasti z vprašanjem kakovosti procesa odločanja v družini. Otrokovo sodelovanje so si pridobili z mlačnimi kompromisi in zbujanjem občutka »dolžnosti«. (Kdor se zanaša na to metodo, postopoma, toda neizogibno spodjeda svoje razmerje z otrokom, vendar stopnja erozije pogosto ni razvidna, vse dokler otrok ne odide od doma.)

Ko pa otroci postanejo najstniki, so dovolj odrasli, da na prošnjo po sodelovanju odgovorijo z »ne«. Nekateri nočejo izpolnjevati dogovorov in obveznosti, ne da bi to sploh pojasnili. Najstniki se ne vedejo tako samo v družinah, kjer vzgajajo togo, ampak tudi v na videz prožnih družinah. Dejansko mnogi prožni starši svoje zahteve po prožnosti, obzirnosti in družbeni odgovornosti utemeljujejo na trdnih moralnih načelih, in so torej v tem pogledu togi. Otroci to togost leta in leta doživljajo kot breme ali oviro, ki onemogoča občutek bližine, le da se to, kako doživljajo družinsko dinamiko, razkrije šele, ko so dovolj stari, da zavrnejo sodelovanje.

Kaj se dogaja, ko otroci nočejo sodelovati, pa položaja ne popravi noben argument niti razumni pogovori? Po mojem mnenju nam tisti, ki ne sodelujejo, sporočajo, da družina od svojih članov pričakuje preveč sodelovanja. Zato je treba te otroke uradno in za nedoločen čas oprostiti vseh dolžnosti.

Zakaj? Otrokovo zavračanje sodelovanja je signal, da sta njegova čuta za osebno in družbeno odgovornost v nevarnem neravnovesju. Če ne bi bilo tako – če njegova integriteta ne bi bila ogrožena – se mu ne bi bilo treba odzvati na tako radikalno asocialen način. Za to, da ponovno vzpostavi svojo družbeno odgovornost, si mora najprej pridobiti nazaj osebno odgovornost, kar je pogoj za resnični razvoj družbene odgovornosti.

Ideja se zdi mnogim odraslim preprosta, vendar skrajno provokativna. Vendar je edina meni znana pot, ki zagotavlja uspeh. In kar je še pomembneje, njena učinkovitost temelji na trdnem etičnem načelu. Po mojih izkušnjah traja od šest do osem mesecev, da začnejo uporniški otroci doma spet pomagati. Otrokova družbena odgovornost znotraj družine pa se trdno vzpostavi približno v letu ali letu in pol, odvisno od tega, koliko so starši pripravljeni z veseljem sprejemati njegovo pomoč in se zadržati pred tem, da bi jo izrabljali. Najpomembnejši dosežek pa je bržkone to, da otrok razvija osebno odgovornost in se mu zato ni več treba vesti kljubovalno.

Proces zdravljenja, ki ga priporočam, je zahteven tako za starše kot za otroke. Otrokom ni všeč, kadar ne morejo prispevati k družinskemu življenju (naj vas ne zavede, ker bo otrokov prvi odziv na novico, da se mu ni več treba ukvarjati s hišnimi opravili, bržkone: »Super!«). Kar pa se tiče staršev, morajo razmišljati in ravnati povsem nasprotno od tega, kar so se naučili pojmovati kot sveto.

Toda procesu se ni mogoče izogniti. Starši morajo ta čas izkoristiti za to, da se spopadejo z dejstvom, da je njihovemu moralnemu kodeksu morda manjkal temelj. To ne pomeni, da so bila njihova etična načela »napačna«, ampak da so sčasoma morda prevzela obliko samodejnosti, tako da jih je zdaj treba prežeti z vsebino.

Starši morajo biti odločni. So kapitani. Ali bo ladja priplula v pristan varno, ne da bi se potniki uprli, je odvisno od tega, kako odgovorno uporabljajo svojo moč in koliko so pripravljeni spreminjati hitrost in smer plovbe glede na naravo vetra in posadke.

TIK PRED CILJEM

So otroci, ki jim gre po vsem videzu lepo, potem pa nenadoma krenejo po destruktivni poti. Zatečejo se v kriminal, odvisnost ali karkoli od vsega tistega, pred čimer so jih starši poskušali odvrniti.

Tak razvoj dogodkov starše neusmiljeno spravlja v skušnjavo, da bi se še bolj utrdili in okrepili v vlogi vzgojitelja – tako obupno si želijo narediti konec otrokovi samodestruktivnosti. Toda starši morajo spoznati – čeprav je bolečina neznosna in čeprav jih preplavlja težnja po tem, da bi prevzeli nadzor – da je prepozno, da bi dosegli želeni rezultat. Takšni poskusi dejansko samo še poslabšujejo položaj tako za otroke kot starše.

Ko se začetna ohromelost in panika nekoliko poležeta, lahko starši naredijo troje:

1. Med sabo in pred drugimi odraslimi – ne otroku – si izpovejo občutke krivde in slabe vesti, zato da jim dajo duška, nato pa energijo usmerijo v vprašanje lastne odgovornosti in v prihodnost.
2. V pogovoru z otrokom so neposredni in osebni. Prevzeti morajo odgovornost za svoje občutke in ravnanje, namesto da poskušajo prevzeti vlogo terapevta, policaja, sodnika ali duhovnika. Ne pozabite, da otrokovo samodestruktivno vedenje ni uperjeno proti staršem. Je otrokov poskus spodjedanja lastnega dostojanstva.
3. Prevzamejo odgovornost za to, da družini priskrbijo pomoč. Ni važno, ali se starši najprej obrnejo na dobrega družinskega prijatelja, učitelja, duhovnika ali poklicnega družinskega terapevta. Najpomembneje je, da pomoč dobi vsa družina, z ostalimi otroki vred. Vsak član družine se počuti udeleženega in vsak nosi svoj del odgovornosti. Ne pozabite pa, da je obravnava tako v javnih ustanovah kot zasebnih praksah lahko učinkovita samo toliko, kolikor se je tudi družina sama pripravljena preizprašati in spremeniti način interakcije med člani.

Ko se mlad človek začne vesti samodestruktivno, je to zaradi več med seboj povezanih dejavnikov, ki med drugim vključujejo prijatelje, socialne in ekonomske razmere v družbi in družini, kulturno okolje in družbeni odnos do otrok in mladih v lokalni skupnosti. In potem, seveda, je tu družina. Ne glede na to, kako vplivni se utegnejo zdeti drugi dejavniki, se moramo kot starši spogledati z dejstvom, da je v vezeh med nami in otroki nekaj, zaradi česar so postali ranljivi. Nekaj, kar smo jim dali, ali nekaj, česar jim nismo dali, je preprečilo razvoj njihovega samospoštovanja in samoodgovornosti. Čeprav smo si prizadevali po najboljših močeh, smo se jim, nehote, izneverili.

Če torej želimo pomembno obogatiti življenje otrok, moramo priznati svoj delež odgovornosti – zato da nam in otrokom na dušo leže spokoj. Prevzeti moramo dvojno odgovornost: odgovornost za destruktivne procese, ki so oblikovali družino, in odgovornost za to, da jih zamenjamo s konstruktivnimi procesi. Če se izmikamo temu, da bi prevzeli odgovornost, bodo naši otroci naš neuspeh ponotranjili kot svojo krivdo in postali še bolj ranljivi.

Še dva razloga sta, zakaj je dobro, da starši poiščejo zunanjo pomoč. Noben starš ne more objektivno dojemati ali zaznavati interaktivnega procesa v svoji družini. (Sam s svojimi sodelavci, ki smo psihologi in družinski terapevti, lahko pričam, da nasvet velja tudi za takšne in drugačne strokovnjake.) Šele s pomočjo od zunaj se starši lahko zavejo destruktivnih procesov, ki obstajajo in so obstajali v družini.

V letih med nastopom pubertete in začetkom odraslosti mladi zelo težko spremenijo samodestruktivno vedenje, če ne dobijo pomoči zunaj družine. So tik pred tem, da sklenejo razvoj glede na svoje gensko nasledstvo in razmere za rast, kakršne so vladale v družini. Kolikor je v njihovi družini pač bilo mogoče, so poskušali ohranjati ravnovesje med izpolnjevanjem lastnih potreb in težnjo po sodelovanju s starši. Z drugimi besedami: opravili so petnajst let napornega dela, katerega sadovi se zdaj začenjajo kazati.

Čeprav najstniki včasih dajejo vtis, da so grobi in surovi, so v resnici tako ranljivi kot na sveže izbubljeni metulji, ki si na soncu sušijo krila. Ko je preobrazba že skorajda končana, se začnejo nekateri izmed njih vesti destruktivno ali samodestruktivno. Če jim starši ali drugi odrasli zato vzbujajo občutke krivde, potem v svojem vedenjskem vzorcu zmrznejo, njihove samodestruktivnosti pa tako rekoč ni več mogoče ustaviti. Če pa so, po drugi strani, starši pripravljeni dejavno in osebno prevzeti svoj del odgovornosti, začnejo najstniki počasi spet sestavljati svoje samospoštovanje – in nazadnje lepo ravnati s samim sabo.

(Prevod: Ivana Gradišnik; lektura: Mirjam Furlan Lapanja)