Piše: Ivana Gradišnik
Opazila sem, da me zadnje čase neobičajno dostikrat prevzame občutek, da me je sram. Čim prižgem TV dnevnik, odprem časopise ali pogledam na svoj FB zid – bam! Eden za drugim mi padajo pred oči dogodki in vesti, spričo katerih se mi zdi, da me je globoko sram.
Ali je tu Cerar s svojim ritolizniškim udinjanjem bruseljskim komandantom … ali je tu Pahor, ki poniglavo pomilošča okravatene kriminalce, samo zato, da lahko še naprej poslujejo z državo … ali pa me nokavtira poročilo o delu otroške srčne kirurgije, če me že niso prej dotolkle vse tiste, hm, recimo jim dezinhibirane izjave poštenih in domoljubnih o golazni, ki se nam vali čez meje.
Pa saj ni prvič, da imam občutek, da me je sram namesto tistih, za katere menim, da bi jih moralo biti sram. Enako je bilo, ko sem izvedela za Izbrisane. Ampak tokrat me grize dvom. Nekaj mi ne da miru. Ali res občutim sram? Je ta topi udarec v pleksus, ki ga začutim, ko zaslišim govoriti najbolj zaželenega zeta v državi, res osramočenost? Je to res zadrega? In če, ko sem že pri stvari, razmišljam še naprej: ali ti, za katere pravimo, da so brez sramu, res počnejo, kar počnejo, zato, ker sramu ne premorejo? Gre res za to?
Eksistencialna dvojčka – krivda in sram
Sram se nanaša na občutek neprimernosti. Sram nas je, ker verjamemo, da nismo dobri, vredni, ljubljivi. Sram je boleč in neprijeten, zato pred njim bežimo in si ga, če le gre, prikrivamo. Za to smo skozi evolucijo razvili vse mogoče obrambne strategije. Sram je v sorodstvu s krivdo, ni pa isto. Medtem ko nam sram govori, da smo slabi, nas krivda opominja, da smo naredili nekaj slabega. Sram sproža notranje sankcije (počutim se slabo), krivda zunanje (kaznovan bom). Sram je prej kulturno določen, medtem ko je občutek krivde bolj pogosto medosebnega ali religioznega izvora. Na neki način se mi zdi, da je sram bolj prepričanje kot čustvo: verjamem namreč, da tak, kot sem, nisem okej.
Sram in krivda sta hkrati neizogibni, nujni in dragoceni čustvi. Dejstvo, da ju premoremo, nas ločuje od živali. Seveda je zdravo in primerno, da se počutimo krive, kadar komu storimo hudo. In v tem, da čutimo sram, kadar smo preveč izpostavljeni, slutim nekaj konstruktivno samozaščitnega. Ampak kaj naj bi bilo produktivnega v sramu, ki me preveva, ko gledam TV dnevnik? Kaj mi pomaga? Čemu služi? Zakaj me je sram? Samo zato, ker onih drugih menda ni? Gre res za neko sprevrženo igro zrcaljenja tistega, kar si mislim, da bi tam na oni strani moralo biti? Ali pa me je dejansko sram sebe – torej dejstva, da jaz glede tega, kar verjamem, da je narobe, nič ne naredim?! Ampak, ali ni to prej krivda kot sram?
Upogni šibo, dokler je še mlada
Krivda in sram sta tudi vzgojni metodi – poleg rednega in doslednega tepeža najučinkovitejši izmed vseh, vsaj do pubertete. V tem smislu sta dobro znani in obilno dokumentirani sestavini samopodobe pri ljudeh, ki razvijejo razne oblike zlorab in drugega samodestruktivnega vedenja. To toksično in hromečo obliko sramu in krivde, ki v odraščanju mnoge prevzame tako močno, da jih nikoli več ne zapusti, nanašamo otrokom pomembni odrasli, največkrat starši, ki nočemo ali ne zmoremo prevzemati odgovornosti zase, za svoj delež interakcij in za kakovost odnosa. Rezultat je neizogibno ta, da se otroci počutijo krive. To se dogaja bodisi po nesreči in z najboljšimi nameni, ali pač nalašč, kot del premišljene vzgojne strategije.
Zamisel, da je treba otroke navdati s sramom, zato da odrastejo v polnovredne ljudi, sicer izvira z začetka 19. stoletja, a je v vsakdanji praksi še vedno zelo živa. Takrat je prišlo v modo vsesplošno navodilo, da je treba otroke, ko se glede česa pregrešijo, izdatno in dosledno skritizirati, ponižati in osramotiti. Le tako naj bi otroci doumeli, da so storili nekaj, česar ne bi bili smeli. V resnici ni tako. Ne potrebujejo dodatne mere sramu, da bi uspešno razvili vest. Otroci, starejši od štirih let, čutijo vso za razvoj vesti potrebno krivdo in sram že sami od sebe, brez posebne pomoči od zunaj. Od “vzgojnega” sramotenja ni druge koristi, kot da najeda integriteto in samospoštovanje.
Paradoks nevarnega sramu
Vemo tudi, da sta sram in krivda gorivo, ki vodi v (samo)destruktivnost, nasilje in zločin. Bolj ko je vest nabita s sramom in krivdo, težje ravnamo, kot verjamemo, da je prav. Večji ko je rezervoar občutkov krivde in sramu, večja je potreba po tem, da jim pobegnemo in jih zanikamo. Bolj ko nas preplavlja ta nevarni, neutemeljeni, eksistencialno destruktivni sram – bolj, in ne manj, smo zmožni sramotnih in zavrženih reči.
Koga je sram?
Se torej res lahko pridušam nad “psihopati” iz prvega odstavka, češ da ne premorejo sramu? Kaj pa če so le prepolni destruktivnih občutkov krivde in sramu? Je morda prej res, da se vedejo tako brezsramno prav zato, ker jih hromi eksistencialni sram, zažrt do zadnje celice njihovega bitja?
In nenazadnje, je mene in podobne čisto zares sram? Kaj pa, če je ta topa bolečina v želodcu v resnici – ogorčenje? Če je ta žareča kepa, ki se utripaje pne po prsih gor in dol, polna – jeze? Se nam zdi, da smo v zadregi, ker nas je dejansko sram tega, kar vidimo in slišimo – ali se morda počutimo krive zato, ker vidimo in slišimo, pa vendar nič ne storimo. Hm.
Kolumna je bila objavljena v reviji Medicina & ljudje, oktobra 2015.
0 komentarjev