Piše: Ivana Gradišnik

Časi so takšni, da se mi je pred dnevi zdelo primerno, če hčerkama, starima 10 in 14 let, končno predvajam film Spustila se bo noč. To je tisti boleče pretresljivi dokumentarni film o strahotah holokausta, ki so ga dokončno zmontirali in dali v javnost šele sedemdeset let po tem, ko so filmske enote britanske in sovjetske vojske posnele to, kar so ob izteku druge svetovne vojne uzrli zavezniki, ko so prvič vstopili v zloglasna nacistična taborišča Bergen-Belsen, Auschwitz in Dachau. Prizorov genocidnega razčlovečenja, ki z ekrana drug za drugim bombardirajo telo, duha in zavest gledalca, ni mogoče opisati z besedami, ker pa ni ne prvo ne zadnje v zgodovini človeštva, se mi je zdelo vzgojno, da hčerki soočim vsaj s podobo realnosti. Realnosti o čem? O tem, čemur radi rečemo nečloveškost, kot da bi se želeli ogniti neznosni misli, da gre za del pristne človekove narave?

Otroke sicer radi ščitimo pred to vednostjo. Zdi se nam kruto in nepošteno, da bi jih oropali domnevne otroške nedolžnosti, ki je menda pripravljena verjeti, da smo ljudje inherentno dobra – zgolj dobra bitja. Pa da je zlo tisto nekaj, kar se prikrade od zunaj, tako rekoč pomotoma, kot neka nenaravna posledica tujerodnih sil, ki so le slučajno vdrle v naš čas in prostor, sicer rezerviran za dobro, lepo in milo. Ampak po mojem si domišljamo. To je fantazija. Meni se zdi, da otroško nedolžnost, morda ironično, zaznamuje drugačna perspektiva. Po mojem so otroci zelo kmalu celo še bolj kot mnogi odrasli zmožni sprejeti, da človeška narava združuje dobro in zlo. Nenazadnje to vejo, ker že v sebi čutijo – oboje. S tem se neizogibno srečajo že kot malčki, ko radovedno – in seveda nedolžno – raziskujejo razsežnosti lastne, človeku prirojene agresivnosti, ko s palico mrzlično bezajo po mravljišču ali trgajo roke in noge s svojih plišastih medvedkov in barbik. Ko počnejo vse to in več, se dotikajo svoje človeške narave. Če imajo srečo in se jim je dovoljeno spogledati s tem virom zla, se pravi s svojo naravo, ne da bi bili deležni zgolj dušebrižniškega moralizma in obsojanja, se jim morda ne bo treba razcepiti. Razcepiti v zavestno dobro bitje in tisto drugo, tisto zlo, ki se mora skriti v nezavedno. Čeprav je v resnici še vedno tu.

Zlo je pač v nas, a tega nočemo, ne upamo vedeti. Hanna Arendt, ena največjih intelektualk prejšnjega stoletja, je v 1960. letih, po procesu proti nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu, ki je odločilno sodeloval pri organizacijski izvedbi holokavsta, izdala svoje poročilo, v katerem je skovala znameniti izraz “banalnost zla”. Izraz, ki še danes dobre ljudi spravlja v nelagodje. Ko je dokazovala, da Eichmann ni bil nezemeljska »pošast«, temveč najbolj običajen birokrat, ki je brez razmišljanja opravil to, kar so od njega zahtevali nadrejeni, pa da v njem ni bilo “nobene diabolične ali demonske globine” in da je “težava pri Eichmannu bila prav v tem, da mu je bilo podobnih toliko ljudi, in da ti niso bili niti perverzni niti sadistični, da so bili, in so še vedno, strašansko in zastrašujoče normalni”, je bila deležna silnih kritik in malone izobčenja. Tako strašna, tako neprebavljiva je misel, da je v “pravih” okoliščinah prav vsak zmožen strahot, kakršne sem zadnjič v svoji vzgojni vnemi predvajala svojima nedolžnima, nedoraslima hčerkama.

Ta “normalnost”, ki jo je za tisti čas tako pogumno izpostavljala Arendtova – se pravi to, “da je lahko povprečna, ‘normalna’ oseba, ki ni niti slaboumna niti indoktrinirana niti cinična, popolnoma nesposobna ločiti med tem, kar je prav, in tem, kar ni” – se zdi grozljivejša od vsega zla, ki ga prinaša. Da smo takšni, so nas razen Arendtove seveda poskušali prepričati preštevilni misleci človeške vrste, od Freuda, Junga, pa Hobbsa ali Nietzscheja, do tistega Zimbarda, ki je nastavil sloviti “stanfordski eksperiment”, kjer je študente – vse normalne, nemotene, običajno čuteče ljudi – postavil v vlogo zaporniških paznikov in že samo s tem dosegel, da so se v pičlih par dneh prelevili v sadistične mučitelje eksperimentalnih zapornikov – svojih študentskih kolegov. Sploh pa nas poleg filozofije in psihologije o tem obvešča tudi antropologija: človek, homo sapiens, ni le agresivno in nasilno bitje, temveč pristni morilski predator. Nenazadnje – ali najprej – smo uspešno iztrebili na naravne razmere tedaj dosti bolje prilagojenega neandertalca.

Pravo vprašanje torej ni, ali smo ljudje po naravi dobri ali zli. Smo, kakršni smo. Narava sama ne pozna ne morale ne zla. Za oboje je potreben – človek. Bolj pomembno je vprašanje, kaj lahko storimo z zlom, ki biva v nas. Lahko ga zanikamo, potlačimo, se od njega odcepimo – a ker se ga s tem ne znebimo, ga moramo potem projicirati na tiste “druge”. Ta mehanizem morda še nikoli ni bil tako prozoren, kot je danes, v času, ko nam svetovni splet s svojimi vseobsegajočimi socialnimi omrežji ponuja “realtime” uvid v čustvovanje milijonov zemeljskih sotrpinov. In nič ne rečem, morda je tudi to iluzija, ampak meni se vseeno zdi, da se z zlom, ki je del naše narave, bolj splača soočiti, spoznati, spogledati iz oči v oči, ga priznati.

Vsake toliko se zgodi, da mi kakšna od hčerk zabrusi: “Zlobna si!” To vedno kasiram takrat, kadar svoje nelagodje, bolečino ali frustriranost zaradi česarkoliže, tako ali drugače sprostim v napadu na njuno integriteto. Včasih se mi uspe spogledati sama s sabo in opravičiti. Če pa tega ne zmorem, navsezadnje sem samo človek, se trudim vsaj – umolkniti.

Kolumna je bila objavljena v reviji Medicina&ljudje (december 2016).