Piše: Ivana Gradišnik

“S tem nimamo problemov,” je rekel, ko sem ga vprašala, kaj meni, ob kakšne družbene predsodke danes trčijo moški, ko postanejo očetje. “Kaj to pomeni, da nimate problemov?” sem vprašala, ker nisem razumela, ali hoče reči, da predsodkov do očetov kratko malo ni ali pa, da se on zanje pač ne meni. Glede na to, da je prišel na seminar za starše obut v nekakšne neoprenske čevlje, ki so oblikovani kot rokavice, se pravi okrog vsakega od prstov, tako da je bilo videti, kot da hodi po žabjih krakih, bi bilo možno oboje. “To pomeni, da imamo mir.” Ker sem zdaj jaz njega gledala kot žaba, je zajel sapo in pojasnil: “Poglej, tudi če predsodki so, nam jih nihče ne meče v obraz – ali pa vsaj ne tako zelo kot vam, ženskam. V glavnem velja, da lahko počnemo, kar hočemo, pa se nihče ne usaja – družba, mediji, revije, socialne platforme in podobno – ne pritiskajo na nas z idejami o tem, kakšni vse bi morali biti in kaj vse bi morali narediti ali početi, kot to velja za vas, mame. Karkoli naredimo, vse je dovolj dobro, ker nihče od nas ne pričakuje kaj dosti. Pravzaprav, če pomislim, je mogoče prav to največji od predsodkov – da itak nismo zmožni dati od sebe kaj pametnega, zato zadošča že karkoli.”

Malo me je vrgel iz tira. Ko sem mu zastavila svoje anketno vprašanje, sem imela skrito agendo. Načrtovala sem, da bo rekel, da je največji predsodek do očetov tisti aksiom, ki pravi, da nimajo tolikšnih potreb po čustveni bližini in vpetosti v družino kot ženske in da so (tudi) zato rajši v službi (ali gostilni) kot doma. Mislila sem, da bo rekel, da je predsodek tudi to, da jih še kar tretiramo kot avtomatično primernejše hranitelje družine, ki jih skrb za otroke in stik z otroki v bistvu niti ne zanimata, ali pa vsaj ne pretirano. In da se iz tistih, ki se vedejo drugače, zdrava ljudska pamet norčuje in jih zasmehuje kot “poženščene moške”, kar da je krivica, saj se ja že na daleč vidi, da je njegova generacija z vsemi temi bradami, ki na lepem rastejo vsepovsod, povsem očitno daleč bolj možata kot obe prejšnji skup.

Če bi rekel tako, bi bilo to povsem v skladu z anketo, ki jo je Mirovni inštitut letos izvedel v okviru projekta, imenovanega “Očetje in delodajalci v akciji”. Ta je med drugim pokazala, da so moški, ki se svoj delovni čas trudijo prilagajati družinskim potrebam, v službi šikanirani, in da se glede tega nasploh spopadajo z notranjimi in zunanjimi konflikti, ker so pri tovrstnem usklajevanju delovnih potreb in potreb po družini resno ovirani, še zlasti tisti na najvišjih in najnižjih položajih.

Anketa, v kateri je sodelovalo 500 očetov, večinoma starejših od 40 let in redno zaposlenih, sicer ni reprezentativna, vendar vseeno nič ne dvomim, da povprečen slovenski oče, ki v službi zaprosi za očetovski dopust ali bolniško za otroka, še vedno žanje tudi dvignjene obrvi, pikre pripombe ali pokroviteljsko trepljanje po ramenih. Kako bi sploh lahko bilo drugače? Saj je že materam težko odhajati na bolniško brez strahu, da jih bo v službi to še teplo. Pa vendar, ta mladi milenijski oče z neoprenskimi kraki in brado kot božiček mi je vseeno dal misliti. Kot pripadnik najmlajših, supersodobnih, tako imenovanih “aktivnih” očetov si sploh več ne beli glave s tem, ali biti emocionalno navzoč sredi družine ali ne, kaj dati na prvo mesto in koga to sploh briga – to je zanje že samoumevno. To je zanje passé. Mogoče bi kdo rekel, da je tako zato, ker služb itak nimajo, da bi jih skrbelo zanje, in se zato lahko ukvarjajo z “nadstavbo”. A po mojem niti ni važno zakaj – on in njegova sorta so pač že korak dlje. Hočejo več. Mislijo, da bi se od njih kot očetov lahko na splošno pričakovalo več.

Je torej možno, da imam predsodek glede predsodkov do očetov? Da glavna ovira, glavna dilema, ki se danes postavlja prednje, v resnici sploh ni več klasično nasprotje med službo in domom, med delom in družino? Da so to napetost, vsaj ti tamladi, medtem že zrahljali, ne da bi mi starejši to opazili? In da najbolj zavratnega predsodka niso deležni s strani famozne zunanje “družbe”, ampak da se ovira skriva precej bliže domu??

“Kot predstavnik moških lahko opazim, da nas nekatere ženske ne jemljete preveč resno in da nas zelo podcenjujete. Moški smo sposobni marsikaj urediti in narediti in smo povsem enakovreden partner od gospodinjskih opravil pa do skrbi za otroke. Vaši opisi moških so me spomnili na neke najstnike, mlade nezrele fantke in ne na zrelega, odraslega in odgovornega moškega. Nehajte igrati vloge nezadovoljnih mamic in se resno postavite kot odrasle zrele ženske, ki enako pričakujejo od svojih mož. Za ljudi je značilno, da gremo vedno po liniji najmanjšega odpora in redki prevzamejo odgovornost, če jim ni treba. Tako je tudi z vašimi možmi. Postavite se resno in se začnite resno pogovarjati. In ne pozabite, da bo skoraj vsak fantek odrasel v moža, če bodo okoliščine to zahtevale od njega.” Tako nam je ženskam na neki starševski fejsbukovski skupini zabrusil neki oče. Poslušam pa, hočem nočem, tudi mnoge druge, ki se udeležujejo seminarjev in delavnic za starše, ki jih iz dneva v dan organiziram že zadnjih devet let. Tisti, ki ne prihajajo kot neprostovoljni spremljevalci ali zgolj po nalogu svojih žen – tudi takšni seveda so – ampak prihajajo sami, po lastni volji, ker sami tako hočejo, na različne načine nenehno ponavljajo eno in isto: “Tu sem, ker hočem postati več kot zgolj bedna kopija matere svojega otroka. Tu sem, ker me zanima biti oče – ne samo kot zanesljivi kruhoborec, temveč predvsem kot čustveno in fizično navzoče bitje, ki hoče z otrokom razvijati svoj odnos. Ne zato, ker v knjigah piše, da je to koristno, ne zato, ker je mama tako rekla, predvsem pa ne tako, kot je mama rekla. Rad sem oče, hočem ravnati kot dober oče, ampak moram odkriti, kako naj bom to na svoj način. Razvijati hočem svoj odnos z otrokom in to po svoje!”

Moj mladi sogovornik z začetka kolumne verjame, da so pričakovanja do očetov kratko malo premajhna. Tako majhna, da je že poniževalno. Je to mladost – norost? Se jim meša, tem mulcem, da bi radi prevzeli več odgovornosti? Da niso zadovoljni s tem, da jim ni treba nič? Da si želijo več dela z otroki, več druženja, več skrbi, več stika – da hočejo odnos? Ali pa so si to na tihem, morda nezavedno želeli že od nekdaj, a se znajo – in upajo – izraziti šele zdaj, ko so se končno nekoliko emocionalno emancipirali?

Ne vem. Lahko pa jih, če so že začeli govoriti, vsaj slišimo.

Kolumna je bila objavljena v prilogi ON (december 2016).