U
M

Očka ima novo družino

3.08.2017 | Teksti Jesperja Juula

Odgovarja: Jesper Juul

Ko oče dobi novo ženo in novega otroka, to za prvorojenca ni nujno slabo

Z bivšim imava enega otroka. Star je šest let in bo jeseni začel hoditi v drugi razred. Razšla sva se, ko je imel štiri leta. Ločitev in čas po njej je hči kar dobro prestala. Uspeva nama, da dobro sodelujeva, hčerka en teden biva pri meni, en teden pri očetu. Dogovorila sva se tudi, da bova oba ostala v istem šolskem okolišu. 

Njen oče ima zdaj novo partnerko. Od prej nima otrok. Moja hči se z njo dobro razume. Tudi sama sem jo nekajkrat srečala in poklepetali sva. Ampak zdaj so se pojavile »nove okoliščine«, ki me skrbijo. Z mojim bivšim načrtujeta povečanje družine. Zato me zanima, ali bi bilo morda bolje zanjo, da bi imela v prihodnje samo en dom, tako da bi skrbništvo na primer spremenili v razmerje 40:60? In ali bi bilo morda dobro, da jo na spremembe pripravimo, preden se bo izkazalo, da je sedanja ureditev preveč stresna zanjo in prenaporna za mojega bivšega?

Saj vem, da ni enotnega odgovora, me pa vseeno zanima vaš nasvet ali izkušnje s takšnimi problemi.

Vaša hči sodi v zgodovinsko gledano novo skupino otrok, ki jim pravimo »deljeni otroci«. Čeprav ta fenomen vsaj v Skandinaviji obstaja že trideset let, ni nobenih raziskav, ki bi se mi zdele zanesljive. Mislim, da bodo mogoče, šele ko bodo raziskovalci lahko govorili z velikim številom teh otrok, ko bodo stari 40-45 let. To je povezano z dejstvom, da imamo ljudje dva »spomina«, čustvenega in eksistencialnega.

Svojega otroštva se lahko spominjamo kot čustveno »srečnega«, čeprav je bilo eksistencialno gledano prav obupno. Ni vedno tako, je pa pogosto. Biti »deljeni otrok« seveda v dobrem in slabem vpliva na otrokov osebni in socialni razvoj. Temu sam pravim eksistencialnost. To seveda velja za vse vrste odraščanja v vsakršnih družinah. A na zanesljiva pričevanja teh otrok moramo počakati, dokler ne bodo odrasli in bodo sposobni razmišljati o svojem življenju, šele potem bomo izvedeli, ali obstajajo skupne točke, ki so pustile odločilne sledi. Počakati moramo tudi, da bodo sami povedali, kaj so bile največje prednosti in slabosti.

Otroci sodelujejo s starši in imajo izjemno sposobnost in voljo do prilagajanja – s čimer pogosto pretentajo tako same sebe kot okolico. Če nam uspe ohraniti odprtost in zaupnost z njimi vse življenje, bomo lahko izvedeli »resnico« o tem, kako so sami doživljali svoje odraščanje.

Za začetek – zdi se mi, da imate zaradi ločitve od njenega očeta še vedno slabo vest in da porabite kar veliko moči, da bi preprečili, da bi vaša hči zaradi tega trpela veliko negativnih posledic. To je lepo in lahko vodi do konstruktivnega delovanja, če vas namreč vodi skrb za otroka in ne občutek krivde ali slaba vest. Če pa je vaša motivacija krivda, potem to pomeni dolgo vrsto odškodnin, ki imajo za otroka dvomljivo vrednost. Samo sami si lahko odgovorite, za kaj gre pri vas.

Želijo si energijo.

Drugič, sam sem na splošno skeptičen, kadar se ločeni starši obvežejo, da bodo ostali na določenem kraju ali na določeni razdalji. Pogosto je to lahko prednost, gledano skozi otrokove oči. A za življenje odraslega to lahko pomeni tudi veliko oviro, zlasti kadar gre za ljubezen in delo. Že spet je meja med resničnim darilom otroku in žrtvovanjem, katerega vrednost je bolj dvomljiva, zelo tanka.

Vajina hči je imela dve leti časa, da se navadi na veliko spremembo v svojem življenju. Zdaj vas skrbi, da ji ne bo uspelo sprejeti naslednje spremembe v obliki bratca ali sestrice. Ta sprememba morda ne bo niti bolj niti manj zahtevna, kot če bi se zgodila v osnovni družini. To ni odvisno od same spremembe, ampak od tega, kako kompetentni bodo njeni biološki starši in mačeha.

Namesto da svojo skrb izražate skozi strukturne spremembe, vaša hči potrebuje pozornost, sposobnost vživljanja in voljo do sprejemanja njenih čustev in sporov, ne da bi ves čas iskali rešitve. Kadar starši nenehno poskušajo preprečiti »problem« svojih otrok ali najti rešitve, otroci to, dovolj logično, doživljajo, kot da njihovi notranji konflikti in občutki za starše pomenijo breme. Na to se odzovejo tako, da bodisi nehajo govoriti o njih, ali pa ves čas govorijo samo o težavah, ker so se naučili, da tako pritegnejo starševsko pozornost in bližino.

Vem, da zveni nekoliko ostro in surovo, ampak vaša hči ima starše, kakršne ima. S tem mora, tako kot vsi otroci, pač živeti. Če ji hočete stvari olajšati, je recept preprost: poskrbite, da bo imela mamo, ki se je veseli, namesto takšne, ki si dela skrbi. Mama, ki svojo ljubezen izraža v obliki skrbi, je breme za katerega koli otroka. Če vam bo to uspelo, si bo čez kakšno leto ali pet upala priti k vam in sama predlagati spremembe. Ceno za ločitev v obliki slabe vesti plačujete že dve leti. To več kot zadošča!

0 komentarjev

Oddaj komentar

Morda vas bo zanimalo tudi