Piše: Jesper Juul

Že od srednjega veka dalje si starši prizadevajo načrtovati prihodnost svojih otrok. Skrbi jih, strah jih je in zato se ukvarjajo s premnogimi težavami, ki se šele bodo zgodile. Na neki način si jemljejo za talca otrokovo individualnost in prihodnost. Nekdaj je bilo to družbena nujnost, po drugi svetovni vojni pa sta postali pomembnejši socialna in ekonomska varnost. Potem je prišlo obdobje finančne rasti in starševska mantra je postala: »Samo to si želiva, da bi bil srečen!«. Do konca stoletja so tako vse pomembnejše postajale starševske družbene ambicije. Te ambicije tako zelo prevladujejo, da je že skrajni čas, da si zastavimo nekatera temeljna etična vprašanja in si nanje odgovorimo. Kakšno vlogo igrajo otroci v življenju svojih staršev – in kakšno v svojem? Starševske ambicije in načrti so pogosto kontradiktorni in zmedeni. Negativnemu vplivu vsega tega pa se lahko vsaj deloma izognemo, če se osredotočimo na svoje interakcije in na otrokovo življenje, kakršno je tukaj in prav zdaj.

Kaj hočete kot starši?

Ali si preprosto želite, da bi bil vaš otrok srečen? Ali pogosto razmišljate o otrokovi izobrazbi in karieri? Katere so vaše največje skrbi? Kakšne sanje imate za otrokovo prihodnost – in do katere mere vaše sanje vplivajo na sanje vaših otrok? Kako pomembno je za vas, da vaš otrok postane zdrava in kompetentna oseba?

Zapomniti in priznati si moramo, da je to, da imamo otroke, pravzaprav sebičen projekt. Otrok nimamo zaradi otrok samih, ampak v upanju, da bodo njihova življenja obogatila naša. Seveda, po otrokovem rojstvu naj bi naša sebičnost uplahnila, narasel pa naš interes, da poskrbimo zanje. Naša stališča bodo iskala ravnovesje med dvema skrajnostma: » Ti si moj otrok in jaz odločam!« ter »Moj otrok je moje življenje!«. Vmes pa so starši, katerih stališča so bolj uravnovešena.

Ne glede na to, kakšen je vaš otrok ter kakšne skrbi in sanje gojite zanj, je ogromno takega, kar lahko naredite prav – in še več tistega, kar se lahko ponesreči. Nekaj pa je skupno našim interakcijam z otroki, pa naj bo doma ali v šoli. Večina staršev si želi, da bi bili njihovi otroci okoli dvajsetega leta telesno zdravi in imeli ustrezne psihosocialne kompetence, torej dobro razvito zmožnost, da so zvesti samim sebi in hkrati tudi sposobni sobivanja z drugimi.

Ta cilj je enako pomemben za vse otroke, tako telesno zdrave kot s kroničnimi boleznimi ali invalidnostjo, tako za bogate kot za revne, skratka, za vse otroke, ne glede na to, v kakršnih okoljih in okoliščinah so rojeni. Je predpogoj za sposobnost učenja – v šoli in v samem življenju. Je optimalni obrambni mehanizem proti vsem nevarnostim, ki bi jih lahko prinesla prihodnost. Prav tako je najboljša pot za preprečevanje odvisnosti, zlorab, nasilja, motenj hranjenja itd. Mnogo učinkovitejša je kot kaznovanje, postavljanje meja in pravil, moraliziranje in obsojanje in vse ostalo, kar po tradiciji počnemo in upamo, da bo delovalo preventivno.

Ta cilj je, splošno gledano, sicer še daleč. V mnogih pogledih gre otrokom in staršem danes veliko bolje, kot jim je šlo kdajkoli prej. A ko imamo v mislih naše duševno in družbeno zdravje ter tudi naše splošne življenjske kompetence, je bila večina naših dosedanjih prizadevanj očitno zaman. Statistika pove svoje. Zloraba in odvisnost sta v porastu in prav tako število otrok, mladih in odraslih, ki so v psihiatrični obravnavi. Tudi število tistih, ki jemljejo antidepresive, uspavalne tablete in druge izdelke, ki se tičejo psihosomatskega dobrega počutja, je že katastrofalno visoko. Dodajmo k temu še dejstvo, da postaja socialni in zdravstveni sektor vse dražji – pa vendar vse manj učinkovit. Sanje o tem, da bi nad nami bdela t.i. socialna država, ki skrbi za naše zdravje in kakovost življenja, so se spremenile v nočno moro. Edina možna rešitev za vse to je le osebna odgovornost.

Kaj lahko stori vsak sam?

Optimalni obrambni mehanizem proti zgoraj opisanim težavam sestoji iz dveh komponent:

1. Zdravega občutja samega sebe in tega, da smo dragoceni ljudem, ki jih imamo radi. Občutek, da smo v redu in vredni ljubezni takšni, kakršni smo – prav tu in zdaj.

 

2. Da imamo možnost polnega življenja in kar največjega možnega uresničevanja naših potencialov – intelektualnih, čustvenih in telesnih. To daje oporo naši samozavesti in zaupanju vase.

Te lastnosti se najprej in predvsem razvijejo znotraj družine. Izobraževalne institucije se navadno osredotočajo na prihodnost, a bi bilo koristneje, če bi se bolj na sedanjost, saj bi to precej pripomoglo k učinkovitejšemu učenju otrok. Kakor koli že, institucije se v glavnem fokusirajo na razvoj novih znanj in spretnosti.

Resen problem današnjih otrok pa je, da skušajo starši posnemati tehnike, ki jih sicer uporabljajo učitelji. Posegajo po zunanjem nagrajevanju otrok – celo med njihovim prostim časom, namenjenem otrokovi igri in ustvarjanju. Otrokom nudijo neprestano zabavo preko TV, filmov ali kakih bolj izobraževalnih dejavnosti. Rezultat je, da so otroci ves čas hiperstimulirani s takšnimi ali drugačnimi zunanjimi dražljaji. Ne naučijo pa se, kako najti pot do samega sebe in svojega notranjega bistva – kjer domuje izvir ustvarjalnosti. V bistvu je to tudi problem mnogih odraslih. Rezultat je ogromno nepotrebnega stresa, ki poraja psihosomatske težave in tako imenovane »motnje vedenja«.

Če imajo povrhu vsega tega starši še številne ambicije – in se predvsem ukvarjajo s prihodnostjo – se bo zgodilo dvoje:

1. Prva posledica bo visoka stopnja stresa. Otroci sicer zmorejo, po pravici povedano, prenesti več stresa kot odrasli, a le če so se dobro naučili tudi sproščanja (“raz-stresenja”). To pa od otroka zahteva izkušnje in občutek za tisto, kar se mu dogaja v notranjosti. Danes temu z modno besedo rečemo “čuječnost” (ali bolje, “pozornost” – s tujko “mindfulness”).

 

2. Druga posledica nenehnega ukvarjanja s prihodnostjo otroka je prav tako pomembna za njegove psihosomatske obrambne mehanizme. »Če se odrasli nenehno ukvarjajo z mojim naslednjim korakom v razvoju, potem ne morem občutiti, da sem v redu, kakršen sem prav tu in zdaj!« To ovira razvoj zdravega občutka za samega sebe. Ta je pomembnejši od samozavesti, ki jo pridobimo s kvalifikacijami, z znanji oz. učenjem. Posebej pomemben pa je za otroke, ki iz katerega koli razloga čutijo, da so drugačni.

Ironično je, da so lahko prav ambicije in cilji v zvezi s prihodnostjo, ki jih starši gojijo za svoje otroke, neposredni vzrok, zaradi katerih otroci teh ambicij in ciljev ne bodo dosegli. Vprašajte katerega koli vrhunskega športnika, umetnika, menedžerja, starejšega od 45 let, ali so samozavest in statusni simboli, ki so jih osvojili, obogatili njihovo življenje, njihovo starševstvo ali partnerski odnos. Odgovor na to vprašanje bo razločni »ne!«.

Ni čudno, da so starši včasih tudi zbegani, saj so sporočila in nasveti strokovnjakov nadvse številni in tudi nasprotujoči si. En dan je najpomembnejša šola in izobrazba. Naslednji dan je najpomembnejša prehrana, potem telesna aktivnost in zdravje, pa upoštevanje prepovedi glede uživanja alkohola in tako naprej in naprej. Res je problem, da je na svetu toliko tako imenovanih strokovnjakov, ki menda obvladajo v globino vsako podrobnost svojega ozkega področja. Nadaljnji prav tako pereč problem je, da naši politiki, ali bolje, različne vladne službe in uradi, ne komunicirajo med sabo in se ne potrudijo, da bi uskladili svoja sporočila/odredbe ter sploh ne pomislijo, kakšen vpliv ima ena taka uredba/sporočilo na drugega.

Če bi različne vladne službe (odgovorne za prehrano, zdravje, otroke, družino itd) vsaj na kratko skupaj sedle za isto mizo, bi hitro ugotovile, da so njihovi izdatki brez pravih kvalitativnih kontrolnih mehanizmov. To, kar odrejajo njihove neživljenjske odredbe, pa uničuje ustvarjalnost, zadovoljstvo in splošno zdravje premnogih otrok. Kot da to ne bi bilo dovolj, vnašajo v mnoge družine tudi določeno mero živčnosti in stresa z resnimi posledicami za vse vpletene. Noben predstavnik mednarodnega FamilyLaba še nikjer na svetu ni srečal vlade, ki bi se potrudila in izvajala tovrstno medresorno koordinacijo in sodelovanje. Vsa ta nepovezanost pa nas res ogromno stane.

V končni fazi je čisto prav, da je združevanje različnih področij individualno, vsak za svojega otroka, v pristojnosti in odgovornosti staršev. Vsekakor pa bi bilo zaželeno, da bi politiki in javni uslužbenci družinam pri tem nudili nekoliko več podpore.

Vseeno je, koga vprašamo: raziskovalce delovanja možganov, tiste, ki se v okviru naravoslovja ukvarjajo z zdravjem in dobrim počutjem, humaniste, pedagoge, razvojne psihologe – vsi trdijo isto: »Najboljši način za zagotavljanje kakovosti življenja je, da živimo v sedanjosti – prav tukaj in zdaj.« Nič ni narobe s postavljanjem ciljev in tem, da oseba sledi svojim sanjam, a brez zavetja, ki ga zavest o sedanjem trenutku »tukaj in zdaj« nudi umu, telesu in duši, grejo stvari hitro lahko v napačno smer. Izjemni dosežki zahtevajo sposobnost osredotočenja na tukaj in zdaj natanko tako, kot vzpostavljanje dobrih odnosov z ljudmi zahteva, da znamo biti pozorni in prisotni.

Praktični predlogi

Dandanašnji so otroci podvrženi čisto prevelikim količinam »vzgajanja« oziroma temu, da se odrasli nenehno ukvarjajo z njimi. Kot očitna posledica ima taka vzgoja vse manj in manj vpliva in postaja nepomembna – celo kontraproduktivna. Otroci so tu le sredstvo, s katerim si starši prizadevajo ustvariti pozitivno javno in osebno podobo. Približno polovica otrok se tem starševskim potrebam podredi, druga polovica pa se jim upira, kot se le najbolje zmore. Število otrok s t.i. »neosnovano jezo« ali »nasprotovalnim sindromom« se povečuje.

Zakaj nekateri otroci nasprotujejo in se jezijo? Tako je, ker odrasli pravijo: »Če ne bi bilo nas staršev, iz tebe nikoli ne bi bilo nič!« Taka izjava je izraz globokega nezaupanja v otrokovo naravno sposobnost in željo, da bi sodeloval – in še en poskus nadzorovanja njihove prihodnosti. Mnogih odraslih še vedno ne zanima kaj dosti, kako otroci dejansko razmišljajo in kaj občutijo. Veliko bolj se ukvarjajo s tem, kaj in kako naj bi otrok razmišljal in čustvoval. Kadar vse to spremlja še pohvala in zgolj govoričenje o ljubezni, bo otrokovo samospoštovanje zelo oslabljeno. Mnogi od njih bodo razvili priučeno nemoč.

1. Rešitev je tako preprosta, kot je zapletena. Preživljajte čas s svojim otrokom, po možnosti brez tako imenovanih »didaktičnih igrač«. Ničesar vam ni potrebno reči. Tiho sedite, opazujte in naučili se boste nečesa novega o svojem otroku. Nikar ne poskušajte predavati ali ga poučevati – preprosto sprejemajte ga in bodite osebni – in pred vami se bo odprl nov svet.

 

2. Ko otrok razglasi »Dolgčas mi je!«, nikar ne skrbite. Nobenega razloga ni, da bi se počutili krivi ali da bi morali takoj postreči s katalogom zaposlitev in predlogov – ki jih bo v vsakem primeru zavrnil. Le prijateljsko se nasmehnite in recite: »Čestitam, prijatelj! Zanimivo bo videti, česa se boš domislil!« Dolgočasje le redkokdaj traja dlje od 20 minut – to je čas, ko se oseba preneha zanašati na zunanje dražljaje ter se poveže sama s seboj in svojo ustvarjalnostjo. Poskusite biti za zgled: ugasnite svoj telefon, računalnik in televizijo ter opazujte, kaj se bo zgodilo.

 

3. Ko otrok zvečer odhaja v posteljo in imate čas, da preživite z njim nekaj umirjenih minut, mu povejte kaj o svojem dnevu. Ne vrtajte vanj, kakšen je bil njegov dan – saj vam bo to povedal sam od sebe. Ko se igrate z otrokom, naj on daje pobude, ne pa, da vi usmerjate aktivnost.

 

4. Nikar naj vas ne skrbijo tišina in premori – vse to je dobro za razpoloženje. Poskušajte biti manj odgovorni oziroma ne toliko hiperodgovorni. Kar morda mislite, da je vaša starševska odgovornost, se pogosto vriva med vas in otroka in vama onemogoča resnično povezanost. Če bi radi razvili bolj pristne oz. osebne odnose, se boste morali izpostaviti in si dovoliti tudi ranljivost.

Vsaka minuta, vsaka ura, ko boste zmogli tako interakcijo s svojim otrokom, bo okrepila psihosomatske obrambne mehanizme vašega otroka. Zaradi tega vam ne bo več potrebno tako skrbeti glede prihodnosti, kajti med vama gradite trden in zdrav odnos. To bo dobro delo obema – veliko bolje, kot kakršen koli drug preventivni ukrep, ki bi se ga utegnili domisliti.