Odgovarja: Jesper Juul

Imam 17-mesečno hčerko. Od rojstva je prijazen in dobrovoljen otrok. Ko imamo obiske, vedno nastopa in razkazuje vse svoje spretnosti. Zelo rada je v središču pozornosti. To tudi je, saj je prva vnukinja na obeh straneh in ima okoli sebe veliko družino, ki jo zasipa s pozornostjo in z ljubeznijo.

Zadnja dva meseca pa se dogaja, da se me drži za hlače in se cele dneve kuja. Postala je neznansko kljubovalna. Vem, da so otroci v določeni starosti pač takšni, vendar sem jo primerjala z vrstniki in se tudi pogovarjala z nekom, ki dela v jaslih, in ugotovila, da njeno obnašanje presega običajno kljubovalnost.

Na primer: ne sme se igrati z vtičnicami. Čeprav so pri nas doma zavarovane, menim, da se mora naučiti, da so nevarne. Ko začne drezati v vtičnico, rečem ne in njeno pozornost preusmerim na kaj drugega. Takrat se vrže na tla, kriči in brca, potem pa se odpravi nazaj k vtičnici. Ko se to ponovi trikrat ali štirikrat, jo dam za deset minut v posteljo, da se pomiri. Ko pride iz sobe, gre spet naravnost k vtičnici. In to se lahko greva celo uro!

Sama sem dosledna in ne odneham. Hčerka je postala neverjetno zahteven otrok in jaz sem povsem izčrpana. Zaradi tega se mi zdi, da sem strašno slaba mama in to me ves čas teži. Kaj naj storim drugače? Ne razumem, zakaj hčerka, ki je ves čas deležna obilice pozitivne pozornosti, išče negativno pozornost? Mi lahko pomagate?

Obupana in izčrpana mama

ODGOVOR:

Najprej nekaj o vaših občutkih, da ste slaba mama. Zame je slaba mama tista, ki se vsak dan srečuje z negativnimi posledicami svojih dejanj ali svoje nedejavnosti, pa kljub temu ne stori ničesar. »Dovolj dobra mama« pa je tista, ki prevzame odgovornost za svoje napake in aktivno išče nove poti, tako kot vi.

Vaša hči je v sedemnajstih mesecih razvila to, čemur pravim »postmoderni sindrom princeske«. Del razlage tiči v »pozitivni« pozornosti, katere je hčerka deležna v družini. Otroci se na videz počutijo odlično, v resnici pa postajajo vse bolj osamljeni in obupani. To je zelo razširjen nesporazum. Ključ do sprememb je v vaših besedah: »Ne razumem, zakaj hčerka, ki dobi toliko pozitivne pozornosti, išče negativno pozornost.« Problem je sicer preobsežen, da bi ga obravnavali na tem mestu, gre pa predvsem za nesporazum, da otroci potrebujejo »pozitivno« pozornost, ne pa »negativne« pozornosti. Po mojih izkušnjah otroci ne potrebujejo ne ene ne druge. Potrebujejo samo pristno, resnično toplo pozornost in večinoma je «zahtevajo« veliko več, kot pa je potrebujejo.

Vaša hčerka dobiva preobilico »pozitivne« pozornosti, se pravi pozornosti, ki jo odrasli dojemajo kot pozitivno (ljubečo, poživljajočo, spodbudno). To obliko zavestne pozornosti doživljajo kot ljubečo tudi otroci do enega leta in pol, ker popolnoma zaupajo svojim staršem. Ko pa nekoliko zrastejo, vsak dan z žalostjo ugotavljajo, da v »pozitivni« pozornosti ni pravih hranilnih snovi. To pripelje do tega, da odrasli opisujemo njihovo obnašanje kot kljubovalno, asocialno, neljubeče, … Punčka v resnici poskuša doseči ljudi, ki se skrivajo za starševsko vlogo in strateško pozitivnostjo.

Predstavljajte si hčerko kot del ljubezenskega razmerja, v katerem se ne počuti najbolje. Njeno obnašanje vam sporoča: »Draga mama in oče, zelo vaju imam rada in ne znam si predstavljati, da bi imela kakšne druge starše, vseeno pa vaju moram opozoriti, da se z vama ne počutim najbolje. Opažam sicer, da se razjezita, kadar komuniciram z vama na tak način, ampak to je edini način, ki ga poznam.«

Deklica ne poskuša pritegniti »negativne« pozornosti. Poskuša vam povedati, da pozornost v tej obliki ni dovolj in da je pripravljena biti tarča negativne pozornosti, vse dokler bo potrebno in dokler se starši ne bodo spremenili.

Tudi uporaba »odmora« je po mojem mnenju priznanje poraza in prenašanje odgovornosti in krivde na otroka, zato je razveseljivo, da hčerka pod pritiskom ne popusti. Nazaj k vtičnici se ne odpravi iz čiste kljubovalnosti, ampak ker je dovolj trmasta, močna in pogumna, da bo stala za svojim sporočilom, vse dokler ga odrasli ne bodo razumeli in primerno spremenili svojega vedenja. Pogajalske strategije, ki jih trenutno uporablja, so po mojih izkušnjah darilo vam – omogočajo vam, da razmislite o svoji starševski podobi in jo ustrezno priredite.

Bodite dosledni in seveda lahko gledate na hčerko kot na nevzgojenega in kljubovalnega otročaja, ki ne izpolnjuje vaših pričakovanj. Če se odločite tako, je strategija jasna: pohvalite jo, kadar naredi tisto, kar vi dojemate kot pravilno, in ignorirajte jo, kadar ni tako. To je pogosto učinkovit način manipuliranja z otroki. Ampak vaša hči se zdi preveč zdrava in močna, da bi to prenašala. Kot številni drugi moderni starši stojite pred življenjsko izbiro: se bosta poskušala »izvzgajati« iz težav ali pa bosta gledala na otrokovo obnašanje kot na izziv za razumevanje samih sebe in ga pustila, da konstruktivno vpliva na skupno družinsko življenje? Predlagam vam drugo možnost.

Kot vidim stvari, menim, da je bila vaša hčerka doslej uspešen »projekt« odraslih. To pomeni, da ste si zavestno prizadevali, da bi bila deležna le najboljšega. Zdaj se začenja razvoj zdravega, ljubečega in harmoničnega otroka. Deklica je zdrava, ljubeča in močna, vendar je na poti k zelo neharmonični notranjosti in tudi takšnemu odnosu do sveta. Sam bi pozabil na starševska pričakovanja ter se ji predstavil kot pošten, večplasten, topel in neracionalen človek, kakršni pač smo – skriti za ambicijo, da bi bili »dobri starši«. To pa je tudi tisto, kar si otrok najbolj želi.

* * * * * * *

Članek je bil objavljen oktobra 2008 v reviji Ringarajine iskrice.