Piše Jesper Juul

V času, ko smo mnogo starih izročil pozabili ali potisnili v ozadje, božič ohranja svoj položaj najpomembnejšega družinskega praznika in praznovanja. Topla soba, polna družinskih članov, prijateljev, vonjev iz kuhinje in pričakujočih otroških oči, ki si ogledujejo darila pod drevescem, je še vedno podoba, s katero bi številni radi uskladili svoje praznovanje božiča. Ko se približuje božični večer, pozabimo, kako grobo komercializiran je Jezusov rojstni dan in kako težaven je lahko sveti večer za nekatere v nekaterih družinah.

Naša notranja podoba božiča se lahko precej razlikuje od dejanske resničnosti. Številne družine se morajo sprijazniti z dejstvom, da so možnosti, da bi ponovile božiče svojega otroštva, zelo omejene. Pri tem mislim na pravkar razvezane starše, sestavljene družine, zlepljene družine, rezervne starše, babice in dedke in vse druge, ki so postali člani nove družine ali pa so izgubili stik z vnuki in s snahami/z zeti. V takšnih družinah se preteklost in prihodnost srečujeta na povsem nov način. To se ne dogaja zato, ker je prisotnih več generacij, ampak zato, ker je vse več družin na seznamu izgubljenih, druge pa se šele ustanavljajo.

Pred le eno generacijo se je družina ob praznikih spomnila tudi mrtvih, nazdravili so babici ali stricu, ki zdaj v nebesih praznuje božič z Bogom. Prisotnost smrti in žalovanja je le redko pokvarilo vzdušje, saj je bil to otroški praznik. Otroško veselje in pričakovanje sta usmerila pozornost nazaj na prihodnost. K sedanjosti in pesmi, k darilom in sladkarijam in k zavesti, da bodo nekega dne prišli s svojimi otroki, pozneje pa bodo postali gostitelji. Predstave o biološkem nadaljevanju so duši prinesle mir. To ni pomenilo, da so bili vsi srečni v sebi ali z drugimi, ampak da se je morala osebna nesreča umakniti tradiciji. Oče je po večerji morda popil preveč konjaka in mama je malo pojokala med pomivanjem posode, otroci pa so se lahko zabavali po svoje.

Prelom s tradicijo

Nove družine morajo najti nove načine in ustvariti nova izročila, ki ne bodo le dobronamerni poskusi, da bi bil božič podoben nečemu, kar je obstajalo nekoč. Zaradi tega mi bralci postavljajo vprašanja, na katera sicer ne morem odgovoriti, rad pa bi jih komentiral. Moja edina kvalifikacija je morda ta, da pripadam generaciji, ki je v prejšnjem stoletju prekinila številne božične tradicije, ko smo si sami ustvarili družine. Vzeli smo si pravico, da praznujemo sami, in tako smo se osvobodili stare dolžnosti, da izbiramo med enim in drugim parom starih staršev. Za božično večerjo smo postregli jagenjčka ali govedino, ne tradicionalnih božičnih jedi, včasih smo celo odpotovali v tople kraje in se izognili vsemu vznemirjenju. Bili smo tudi prva generacija z visokim številom razvez, zaradi katerih smo se morali soočiti z žalostjo in zbeganostjo dedkov in babic, ki niso bili več naravno središče družinskega božiča.

Je pametno, da božič praznujemo skupaj, čeprav živimo ločeno?

Odvisno od razloga. Če bi praznovali skupaj, da bi omilili bolečino otrok in lasten občutek krivde zaradi razveze, potem se mi zdi skupno praznovanje slaba zamisel. Tveganje, da boste otrokom zbudili lažno upanje, je – odvisno sicer od njihove starosti – kar veliko. Za pritrdilni odgovor vidim samo en razlog: oba starša imata resnično občutek, da je to »moja družina«, čeprav pravno ni več. V vsakem primeru pa je nujno, da so starši bolečino, žalost in jezo že pustili za sabo in se lahko drug do drugega vedejo spodobno.

Ali lahko božič praznujemo dvakrat?

Če s tem mislimo, ali lahko dvakrat jemo božično večerjo in si izmenjamo darila, potem si ne morem predstavljati, zakaj ne. Ampak že spet se postavi vprašanje – le zakaj? Zaradi otrok ali zaradi odraslih? In kaj bo z vsemi drugimi prazniki in s tradicijami? Boste imeli tudi dve birmi, dve poroki, dva pogreba, dva krsta in tako naprej? Zakaj ne bi raje ustvarili enega božičnega praznovanja za takrat, kadar ste z otroki, drugega pa za takrat, ko so otroci pri drugem roditelju?

Kaj pa stari starši, rezervni stari starši, strici in tete?

Skupaj z otroki naredimo seznam vseh kandidatov in se dogovorimo za rešitev, po kateri ne bomo preživeli preveč časa s tistimi, s katerimi nam ni lepo. Zavedati se moramo, da so majhni otroci in otroci, ki so pravkar preživeli razvezo, glede teh stvari zelo čustveni. V vsakem primeru pa je to dobra priložnost, da ponovno ocenimo odnose in osvežimo znanje, kdo in kaj je za otroke pomembno.

Vsa vprašanja se žal pogosto zožijo na to, kdo ima »pravico« do otrok. Če je to odločilni dejavnik, potem smo izročilo oropali vse lepote. Konec razmerja in ustanavljanje nove družine je naša izbira – in ta ni zastonj. Vsi vpleteni morajo plačati ceno, ki ni samo čustvena.

Žalost otrok zaradi ločitve staršev se ne bo zmanjšala, ne glede na to, kolikokrat praznujemo božič. In če otrokom onemogočimo stik z ljudmi, katerih življenja bogatijo s svojim nežnim obstojem, smo nevarno blizu zločina.

Vpliv na otroke

Tudi psihologija ima svoje omejitve in se navadno posveča predvsem problematični ali potencialno problematični pozornosti. Ko se srečamo s temi pomembnimi eksistencialnimi izbirami, močno vplivamo na čustveno blagostanje svojih otrok. Še bolj pa morda vplivamo na njihove poglede in življenjske vrednote. Čustvene rane se največkrat zacelijo, lahko pa spremenijo naše poglede, ko odrastemo. Prav zato je zelo pomembno, da odrasli sprejemamo odločitve, za katerimi lahko – tudi dolgoročno – stojimo. Da lahko čez deset, dvajset ali trideset let otrokom pogledamo v oči in z mirno vestjo ugotovimo, da smo naredili tisto, kar smo iskreno verjeli, da je v tistem trenutku najboljše. Zato kratkovidne, čustvene ali obrambne rešitve »zaradi otrok« niso dovolj.

Kakovost otrokovega življenja ni odvisna od tega, kako praznujemo božič, ampak od volje in sposobnosti staršev, da ravnajo pošteno in za svoja dejanja prevzemajo odgovornost. V pomoč nam bo, če bomo nehali sedanje družinske razmere primerjati z idealizirano osnovno družino, če bomo spoznali, da novi časi spodbujajo nove rešitve in če bomo opravili vse potrebne eksperimente v stalnem pogovoru z otroki in mladostniki v družini.

* * * * *

Prevedla: Marija Zlatnar Moe
Članek je bil objavljen decembra 2010 v reviji Ringarajine iskrice.