Piše: Jesper Juul
Mama sprašuje: “Starši s svojimi otroki skoraj vsak dan hodimo v trgovino. Pri tem imam sama kar veliko težav. Opažam, da so v podobni zadregi tudi drugi starši. Sprašujem se, kdaj je za otroka primerna starost, da ga peljem s seboj v trgovino.”
Aha, torej razmišljate, da otroka ne bi vzeli s seboj v trgovino, ker nočete konfliktov?
Dejstvo je, da reklame zelo vplivajo na otroke, in mi jih temu nočemo izpostavljati. Drugi ljudje nas opazujejo, ne marajo, da otrok v trgovini povzroča hrup. Je to konflikt, ki se mu želite izogniti? Potem se bojim, da bo vaš problem kar dolgo trajal.
Izkušnje skandinavskih staršev
Tega, kako obvladovati konflikte, se lahko naučite samo z izkušnjami. Prvo vprašanje pa je bolj ideološko. Živimo v nori potrošniški družbi. Ali sploh lahko kaj storimo, da otrokom ne bi sprali možganov, tako kot so jih nam?
Vem, da se mnogi skandinavski starši zadnje čase zelo trudijo, da bi zavarovali svoje otroke, zato jih nikoli na vzamejo s seboj v trgovino. Nasprotno pa v Sloveniji in na Hrvaškem trgovski centri rastejo kot gobe po dežju, zato je staršem tu teže. Žalostno je, da so ti centri ob sobotah in nedeljah polni družin. Namesto da bi šli v hribe, gredo v nakupovalni center.
Čez deset let bomo lahko videli, če skandinavski poskus deluje. Za zdaj pa strokovnega odgovora na to vprašanje ne poznam.
Imam pa o tem svoje mnenje. Trgovine so najboljši kraj, kjer lahko vadite, kako otroku reči ne. Zato bi vam svetoval, da otroke vsekakor vzamete s sabo.
Umetnosti, kako otroku reči ne, se lahko naučimo le tako, da se najprej iskreno vprašamo po razlogih, zakaj rečemo ne. To je zelo pomembno. Če ugotovimo, da nočemo reči ne samo zato, da bi otroku ugajali, je to nevarno za naš odnos z njim. Prav tako je nevarno, če rečemo ne samo zato, ker želimo uveljaviti svojo moč in avtoriteto.
Kot starši moramo znati razločevati med otrokovimi željami in potrebami. Otrok ve, kaj ga razveseli, ne ve pa, kaj v resnici potrebuje. Na primer, za svoj razvoj potrebuje igro, ne potrebuje pa vseh igrač, ki jih opazi v trgovini.
Če se odločite, da boste otroku kupili vse, kar mu je všeč v trgovini, v redu. S tem ga ne boste pokvarili. Razvadili ga boste, če mu boste dali preveč stvari iz napačnih razlogov. Recimo, da mu kupujete stvari samo zato, ker nočete konfliktov. Takrat je vaš odnos z otrokom v škripcih. Nikoli pa ga ne morete razvaditi, če ga v obilju zasipate s tem, kar resnično potrebuje.
In še nekaj: ko se odločite otroku reči ne, to storite jasno in glasno. Poznam veliko staršev, ki hočejo reči ne, v resnici pa rečejo: ne ravno zdaj, kasneje, trenutno sem zelo zaposlen. Potem pa se čudijo, zakaj otroci ne spoštujejo njihove prepovedi. Kako naj jo spoštujejo, če pa je ne slišijo!
Prav je, da otrok protestira
Ko otrok hoče sladoled ali novo igračo, vi pa mu rečete ne, bo seveda protestiral. Boril se bo za izpolnitev svojih želja.
Tako je tudi prav. Sposobnost, da se otrok bori za tisto, kar hoče, je velika kvaliteta in pomembna veščina, ki jo bo potreboval vse življenje. Zato bi bilo nespametno, da bi jo zatrli samo zato, ker otrok kriči, cepeta ali se – če je starejši – z vami v nedogled pogaja. Vsak otrok, tako kot tudi vsak odrasel človek, gre ob zavrnitvi skozi različne faze žalovanja. Ko dojame, da ne bo dobil, kar si želi, začne jokati. Pravzaprav začne žalovati za izgubo lepe podobe slastnega sladoleda v svojem umu.
Pustimo solzam prosto pot
Včasih smo verjeli, da otrok z nami manipulira. Danes pa vemo, da ni tako. Gre za naraven proces žalovanja, zato je najbolje, da otroka takrat pustimo samega. Če pa že ostanemo z njim, ga nikar ne poskušajmo tolažiti. Ne govorimo mu, da ni tako hudo ali da bo sladoled lahko dobil jutri. Otrok potrebuje le nekaj minut, in konflikta bo konec. Vendar starši v taki situaciji otroka zelo težko pustijo pri miru. Ko žaluje kdo, ki nam je blizu, mislimo, da moramo storiti kaj, da bi ga potolažili. V bistvu pa je največ, kar lahko storimo, da ga pustimo, da sprejme situacijo tako, kot je. Če se ne moremo zadržati, potem je najbolje, da se umaknemo. Ni dobro, da motimo ta proces.
Ko gre za sladoled ali igračo, ni treba zelo globoko razmišljati, preden otroku rečemo ne. Če pa so spori pogosti, moramo ugotoviti, zakaj je otrok tako siten in kaj resnično potrebuje. Najgloblja potreba vsakega človeka je, da ga vidimo takšnega, kot je. In prav ta tesni stik bomo izgubili, če bomo otroku začeli kar po vrsti izpolnjevati vse njegove želje, samo da bo mir.
Dobro je, da otrok izrazi svoje želje, vendar naj bo to začetek in ne konec pogovora. Verjemite, otroci so najbolj nesrečni, kadar pristanemo na to, da s svojimi željami usmerjajo življenje vse družine. Zanje je veliko preprosteje, če se v njihovem imenu odloči kdo drug. Samo občutek mora imeti, da ga odrasla oseba jemlje resno. Potem bo čez čas morda celo vesel, da se je odrekel ideji o novi igrači. Kajti s starši, ki pristno izražajo svoja čustva in znajo prevzeti odgovornost, je lepo biti. Pa čeprav včasih rečejo ne.
Tako kot bomo mi resno jemali svoje otroke, tako bodo oni resno vzeli nas – in naš ne, ko ga bomo jasno izrekli. Z lažnim da in izogibanjem konfliktu pa tvegamo izgubo pristnega stika z otrokom. Še več, če starši niso pristni, otroci ne bodo nezadovoljni z njimi. Nezadovoljni bodo sami s sabo.
Zato je veliko manj tvegano, če se v trgovini izpostavimo nejevoljnim pogledom in preživimo minuto ali deset minut kričanja in protestov. Lahko smo celo zadovoljni, kajti zapomnimo si, otrok se ne bori proti vam, temveč zase.
* * * * * *
Kolumna je del serije, ki je nastala po Juulovi delavnici s starši v Portorožu maja 2011. Serija je izhajala v časopisu Primorske novice (pokrovitelju delavnice) poleti 2011.
0 komentarjev