Piše Jesper Juul

Kadar imajo starši ali učitelji težave s tem, kako pridobiti otroka, da bo sprejel njihove meje, je to zaradi nekaj zelo običajnih fenomenov, h katerim se bom vrnil pozneje.

Pogoji, da otrok lahko spoštuje in upošteva starševske meje, so:

1) Da odrasli prevzamejo odgovornost
2) Da so odrasli osebni
3) Da odrasli ne kritizirajo

Kdor upošteva ta tri načela, se izogne mnogim izmed težav, ki jih imajo starši po navadi pri določanju mej. Hkrati prejmejo starši v teh okoliščinah takojšno in zasluženo nagrado v obliki večje odgovornosti, ki jo prevzema otrok, in večje vzajemnosti.

Najpogostejši razlog, zakaj otroci ne spoštujejo staršev, je v tem, ker so od staršev deležni bolj ali manj avtomatiziranih in rutinskih odgovorov, mnenj in odzivov. Zelo pogosto, recimo, skozi postavljanje meje pravzaprav izražamo kritiko, bodisi posredno ali neposredno: »Ne igraj se s klavirjem. Si pa ja že dovolj velika, da bi to lahko vedela!« Oziroma bolj neposredno: »Ne igraj se z klavirjem. Saj veš, da vedno vse uničiš!« Kdor na ta način v postavljanje meje vnaša (neposredno ali posredno) kritiko, naj nikar ne pričakuje, da bodo otroci mejo spoštovali.

Za to obstaja nekaj dobrih razlogov. Prvič gre za izrazito dvojno sporočilo. V prvem stavku (»Ne igraj se z klavirjem.«) je naše sporočilo: »To je moja meja in pričakujem, da jo upoštevaš.« Z naslednjim (»Si pa ja že dovolj velika, da bi to lahko vedela!« ali »Saj veš, da vedno vse uničiš!«) pa otroka razvrednotimo in izražamo pomanjkanje spoštovanja.

To pomanjkanje spoštovanja in pozitivnih pričakovanj nas neizogibno udarita nazaj v obliki nespoštovanja naših mej. »Že že, ampak kaj, ko pa nikoli ne uboga! Potem je ja upravičeno imeti negativna pričakovanja?« Ne – prav nasprotno. To je le še razlog več, da zamenjamo taktiko in začnemo znova. Pomanjkanje spoštovanja do osebnih mej se nikoli ne začne pri otroku. Vedno so odrasli tisti, ki sprožijo proces. Poleg tega se temu pridružuje dodatna težava. Otrok, ki je kritiziran, bo avtomatično čutil, da je slab in v zmoti – otroku, ki se počuti tako, pa je samo še težje ravnati »pravilno«. Iz istega razloga lahko mirno opustimo tudi klasični »Fuj to!«.

ZAKAJ? ZATO!

Zadnja leta se razvijajo nekoliko drugačne prakse. Mnogi starši so se – navdihnjeni od sveta pedagogike – navadili, da svoje meje na dolgo in široko pojasnjujejo. To je nemalokrat slaba ideja.

Prvič: tudi v tem primeru se spet zgodi podobno kot pri neposredni ali posredni kritiki, kajti otrok se osredotoči na obrazložitev ter porabi vso svojo pozornost za to, da jo razume, vzpostavi o njej svoje mnenje in nemara celo začne razpravljati. Postavljena meja postane sekundarna in zato, po vsej verjetnosti, tudi – pozabljena.

To ne pomeni, da morajo starši omejiti svoj govor na prepovedi in zahteve. Toda povsem dovolj je, če otroku damo razlago, kadar sam prosi zanjo. Seveda je pomembno, da prosi na način, iz katerega se čuti, da ga zares zanima slišati razlago. Ne govorimo namreč o otrocih, ki vsakič, ko kaj rečeš, avtomatično bleknejo: »Zakaj pa?« niti o otrocih, ki so tako vajeni zlorab s strani odraslih, da dosledno prosijo za pojasnila, ker že vejo, da jih bodo pozneje lahko uporabili proti odraslim. Gre za to, da je treba drug drugega jemati resno.

Če hočeš svojega otroka naučiti, da jemlje tvoje meje in meje drugih resno, moraš začeti otroka jemati resno.

JAZ – TI

Po tem, ko smo govorili o tem, kako ne gre postavljati mej, je čas, da povemo kaj o tem, kako jih velja postavljati.

Kot sem že omenil, je zelo pomembno, da prevzamemo odgovornost. To pomeni, da rajši, kot da rečemo: »Ne smeš se igrati s klavirjem,« ali: »S klavirjem se ne smemo igrati,« rečemo na primer: »Nočem, da se igraš s klavirjem.«

Otroci so na splošno pripravljeni upoštevati domala vsako subjektivno potrebo svojih staršev, medtem ko se bodo – in v tem so enaki odraslim – zmrdovali nad raznimi objektivnimi »resnicami«. Otroci radi spoštujejo ljudi, ne pa nujno tudi stvari ali pravil.

Eden od načinov, kako prevzamemo odgovornost, je ta, da se izrazimo osebno. Da se dosledno izrekamo o rečeh, ki da jih »hočemo« ali »nočemo«, ne pa, da se opiramo na fraze, kakršne so: »tega ne bi smel«, »to bi moral« ali »to se ne sme«. S tem, ko na oseben način prevzemamo odgovornost za svoje vrednote, načela, meje, dajemo otrokom predvsem priložnost, da se iz zgleda učijo o tem, kaj pravzaprav pomeni prevzemati osebno odgovornost. Ta namreč vključuje tudi spoštovanje lastnih mej in mej drugih ljudi.

Če prevzemamo odgovornost za svoje meje, postane možno, da jih otrok začne jemati resno. Če pa odgovornost za svoje meje prelagamo na otroka, bo –paradoksalno –za otroka nemogoče, da bi jih spoštoval.

V resnici vsi odrasli poznamo odlične zglede za to iz svojega delovnega okolja. Nihče od nas ne bo z veseljem prevzel odgovornosti, ki nam je na silo zalučana v obraz, pa še v pričakovanju, da nalogi tako ali tako ne bomo kos.

Meje odraslih lahko temeljijo bodisi na stalnih vrednotah in načelih ali pa nastanejo kot posledica izrednih razmer. Z otrokovega gledišča utegnejo biti nekatere od teh mej nepravične ali pa se jim zdi, da je z njimi nemogoče shajati. Toda takih težav ne gre reševati ne s silo ne s preglasovanjem. Če eden od staršev, recimo, ne prenese pogleda na žival v ujetništvu, po drugi strani pa si otrok neznansko želi kanarčka, potem je naloga odraslih, da zagotovijo, da se obe strani jemljeta resno in spoštujeta želje drug drugega. Starš se ne bi smel počutiti slabo, ker ima prepričanje, kakršno pač ima. Toda mora se znati pogajati na tak način, da se tudi otrok ne bo počutil kot slab, ker je kanarček pač na vrhu njegovega seznama želja.

Izid razprave ni tako pomemben, kot je pomembno počutje v družini, zato je najpomembnejše, da dialog med družinskimi člani poteka tako, da nobena od strani ne dobi občutka, da je njeno mnenje neprimerno in neumno.

V družini je enako kot v širnem svetu: meje se postavljajo in spreminjajo skozi dialog enakovrednih. Vojaška in policijska logika ustvarjata samo nove in nove življenjsko nevarne konflikte.

*****

Kolumna je bila objavljena kot Tema meseca na Lumpijevih spletnih straneh.