U
M

Uvodno poglavje iz “Reci NE brez slabe vesti” (J. Juul)

24.01.2015 | Familylabovci pišejo

»Grem lahko danes pozneje spat?«
»Premajhen si še … sploh si pa že utrujen.«

»Zakaj se ne smem tetovirati?«
»Ti res ni jasno, kako je to vulgarno?«

»Hočem sladoled!«
»Ni pametno jesti preveč sladoleda. Od tega boli buši.«

»Ko bosta otroka zaspala, bi se lahko tudi midva spravila v posteljo in malo poveselila, kaj praviš?«
»Se ti res zdi, da nama je zadnje čase kaj do tega?«

»Nočem v vrtec!«
»Kaj pa govoriš?! Saj ja rad hodiš v vrtec!«

»Dragi, mislim, da bi za veliko noč morali obiskati tvoje starše!«
»Kaj nisi ti tista, ki se venomer pritožuješ, da imamo premalo časa drug za drugega?«

»Mi daš dvajset evrov za sobotno zabavo?«
»Kam je pa izpuhtela tvoja žepnina? Saj si jo dobil komaj predvčerajšnjim!«

Kdo ve, kaj pravzaprav mislijo? Ja, ne ali morda?

Vsako čustveno razmerje se vselej začne z iskrenim in jasnim ja! To je ljubezenska izjava, ki jo namenimo drug drugemu, ko se odločimo za skupno življenje. Z njo potrjujemo medsebojna čustva in sprejemamo zaveze, ki so del naše predstave, kakšno naj bi bilo videti skupno življenje. To je sporočilo, ki si ga novorojenček ali posvojenec najbolj želita uzreti v očeh ali na obrazu starša kot znamenje o začetku razmerja, ki bo trajalo vse življenje.

V življenju večine ljudi so trenutki, ko besedica ja pomeni največjega izmed darov – temeljno znamenje, da nam nekdo zaupa, da je pripravljen in željan ustvariti prostor, kjer se bo osamljenost umaknila v ozadje. Ne glede na to, ali gre za prvi najstniški poljub, ali za skrbno premišljen, četudi enako predan poročni da, ali pač za to, da smo se pogreznili v zaupanja polne otroške oči – vselej nas prevzame občutek, kot da gre za privilegij, ki ga nismo vredni. Pogosto si obljubimo, da bomo storili vse, kar le moremo, da bi si ta ja, ki smo ga dobili v dar, tudi zaslužili, vendar to obljubo ob vsakdanjih obveznostih enako pogosto tudi potisnemo v podzavest.

Moj ja tako sčasoma ni več dar, ki ga po svoji volji namenjam drugim, temveč postane zahteva in obveza. Ne le v moji zavesti, ampak tudi v zavesti drugih. Partnerju se na lepem zdi samoumeven. Učiteljem v šoli se zdi samoumevno, da imajo pravico do zaupanja učencev. Sorodnikom, da imajo pravico do tega, da jih obiskujem. Radost dajanja in svoboda sprejemanja vse bolj bledita, z enakim tempom pa usihata tudi ljubezen in zaupanje. V partnerskem odnosu to napoveduje tako imenovano »krizo prve sedemletke«, v odnosih med starši in otroki pa do tega največkrat pride tedaj, ko otroci do te mere obvladajo govor, da začnejo s svojo težnjo po samostojnosti v starševskih pričakovanjih in predstavah izzivati nered.

Do spremembe pride takrat, ko starši ne morejo več reči ja iz srca, zato začnejo izražati ne z vedênjem ali pa sicer rečejo: »Ja ja …,« pri čemer v resnici mislijo: »Ne.« V razmerje se prikrade neiskrenost in vsi se počutijo stisnjene v kot. Občutek dolžnosti, da je treba reči ja, ubija voljo in gasi željo. Ljubezen med starši in otroki ne ugasne zlahka, vendar starši, ko jim otroci začnejo odgovarjati z ne, to pogosto pozabijo sprejeti kot dragocen dar. Otroški ne ni ne prikrit ne pospremljen z izgovorom, kot je odrasli, temveč gre za odkriti ne, kakršnega mirne duše izreka pristno bitje.

Odrasli pogosto jemljejo otroški ne preveč osebno in ga ne znajo razumeti kot nekaj, kar otroci izrekajo pač v svoj prid, ne pa proti odraslim. Otroci s svojim ne opozarjajo na lastne meje in odraslim omogočajo, da spoznavajo, kdo je to dete, ki tako brezpogojno ljubi. To je pri otrocih povsem nezavedna in nagonska pobuda, ki jo velja kot tàko tudi razumeti in sprejeti.

Zamisel o »postavljanju mej« otrokom je v zadnjih petnajstih letih zavzela tako osrednje mesto v vsaki razpravi o vzgoji, da je obveljala kot bistvo odnosov med starši in otroki. Ta namišljena nujnost postavljanja mej otrokom je postala neke vrste religija in gorje tistim, ki se ji ne podredijo – že so tu obtožbe o neodgovornosti in malomarnosti. Niti danes ni nič bolje, zlasti odkar novi primitivizem postopoma prenika v vzgojo ob zanesljivi pedagoški podpori supervarušk in psihologov, ki zmorejo, kot se zdi, vsako še tako zmedeno in neurejeno družino v nekaj dneh preobraziti v vzor miru, čistoče in reda.

Pozornosti vredno, obenem pa tudi globoko zaskrbljujoče je dejstvo, da potreba odraslih po postavljanju mej otrokom narašča vzporedno z brezobzirnim oženjem prostora, v katerem se otroci smejo izražati tako v psihičnem kot telesnem pogledu. Mnogi vidijo zgolj, kako so otroci postali »svobodnejši« v odnosu do odraslih in kako so dobili status superpotrošnikov, spregledujejo pa dejstvo, da nimajo več domala nobene možnosti, da bi dneve preživljali in se igrali po lastnih pravilih in brez nenehnega nadzorstva odraslih. Še otroci prejšnje generacije so ravno v tem prostoru brez odraslih lahko razvijali to, čemur danes pravimo »socialne veščine« in česar jih ne morejo naučiti ne starši, ne vrtec in ne šola, pa naj si še tako iskreno prizadevajo. Od današnjih otrok se pričakuje predvsem, da »dobro funkcionirajo«, pa naj izraz zveni še tako zastrašujoče. Ta uniforma počasi, a zanesljivo postaja oklep.

V knjigi torej ne pišem niti o postavljanju mej otrokom niti o tem, kako nad drugimi v najkrajšem času uveljaviti svojo moč. Pišem o tem, kako zelo je za kakovost naših razmerij pomembno, da se naučimo drugim reči ne, in kako enako pomembno je, da se sebi naučimo reči ja. Pišem tudi o tem, kako moramo iz spoštovanja do sebe in do drugih spoznati svoje meje in definirati same sebe ter kako to storiti, ne da bi prizadeli druge. Naposled pišem tudi o tem, kako vse to storiti brez slabe vesti in zavedajoč se, da moramo biti otrokom dober zgled, da pa ne postanemo niti njihova žrtev niti žrtev drugih odraslih.

Sebe lahko globlje spoznamo šele prek ljubečih razmerij z drugimi. Prav zato, ker ljubimo, postanemo bolj odprti in ranljivi ter rade volje žrtvujemo svoje običajne meje, vse v imenu tovarištva in bližine. Medtem ko skupaj z razmerjem postajamo čustveno zrelejši, pa spoznavamo v sebi tudi nove prvine. Nekatere izmed naših mej se do kraja razblinijo, druge spet nastajajo ali postajajo vse jasnejše. Stare rane se celijo, a nastajajo nove. Lahko bi rekli, da oblikovanje skladnih družinskih odnosov povzroča tako otrokom kot odraslim modrice, podočnjake, poškodbe in praske – toda iz vsega tega se učimo. Spoznavamo nove reči o sebi in o drugih, učimo se skrbeti za tiste, ki to potrebujejo, učimo se, kako spoštovati druge in kako čim bolj jasno izražati osebne meje. Čim bolj postajamo zadovoljni sami s sabo, tem lažji in bogatejši postajajo naši stiki z drugimi.

To knjigo sem pisal z globokim spoštovanjem do generacije staršev, ki je bržkone prva v zgodovini, ki mora svojo starševsko vlogo razviti znova od golih temeljev – in to zgolj na podlagi lastnih prepričanj, občutkov in vrednot, kajti ni več prav nobenega niti kulturnega niti strokovnega konsenza, na katerega bi se lahko naslonila ali ga privzela. Današnji starši morajo razvijati odnose, utemeljene na enakovrednosti, kar pomeni, da morajo hkrati resno jemati vsakega izmed posameznikov ter zahteve skupnosti glede izpolnjevanja obveznosti in sodelovanja. Če hočejo v tem uspeti, se morajo nujno izuriti v umetnosti, kako reči ne.

Temu pravim umetnost, kajti ne se mora izleviti od znotraj, biti mora oseben in pustiti mora vtis, če se ne želimo venomer poslušati, kako v nedogled ponavljamo: »Pa kolikokrat ti moram še reči?« ali: »Tisočkrat sem ti že povedala, le zakaj ne moreš … « in ob tem izgubljamo samozavest in samospoštovanje. Dolgoročno lahko sebi in drugim iskreno govorimo ja, samo če se počutimo dovolj svobodne, da lahko izrečemo tudi ne, kadar se nam to zdi edino prav.

0 komentarjev

Oddaj komentar

Morda vas bo zanimalo tudi

Poslušam te

Piše: Barbara Brinovec Pribaković Rada se pogovarjam s svojimi otroki. V življenju z najstnikom in dvema skoraj odraslima hčerama se mi zdi vsak...

Dialog z najstnikom

Piše: Barbara Brinovec Pribaković Mladostniki so predani raziskovanju tega, kdo so, kdo želijo postati in kako hočejo živeti. Leta so nas gledali,...