Piše: Jesper Juul

Kot družinski terapevt pogosto srečujem ljudi, ki za večino konfliktov v družini krivijo strukture moči in boj za oblast. Čeprav sam moči ne bi hotel pripisovati tako osrednjega pomena, pa vendarle ni dvoma, da igra prav moč v družini veliko vlogo, in sicer tako za tiste, ki jo imajo v rokah, kot za tiste, ki so ji podrejeni.

Ker vsaka družina potrebuje vodstvo in ker vodstvo samo po sebi nujno zahteva določeno moč, se mi zdi smiselno, da se enkrat temeljiteje spoznamo s pojmom moči in si ogledamo nekaj zgodovinskih dejstev, ki jim lahko pripišemo odgovornost za to, da se danes toliko ljudi boji vodstvene vloge v družini.

Govorimo lahko o dveh vrstah moči. O moči posameznika nad lastnim življenjem in o moči nad življenjem drugih. Prva moč odločilno vpliva na kakovost našega življenja. Če imamo občutek, da na določene okoliščine nimamo nobenega vpliva, trpimo. Posameznik je lahko – hote ali nehote – reduciran na vlogo žrtve, in prav ta vloga najbolj ovira blagor in zdravje posameznika. Zaradi svoje preteklosti imamo različne predispozicije, zato se na vlogo žrtve tudi različno odzivamo. Nekateri so imeli v otroštvu toliko pozitivne spodbude, da v odrasli dobi za nobeno ceno ne bodo pristali na vlogo žrtve, medtem ko so drugi doživljali take izkušnje, da so danes negotovi in nemočni, če od njih pričakujemo, da sprejemajo odločitve in  odgovornost za svoje življenje. Spet tretje pa so v otroštvu tako zatirali, da so pozneje postali t. i. kljubovalci, ki rinejo z glavo skozi zid in vsemu in vsakomur rečejo ne, pa vendar ne zmorejo z vsem srcem sprejeti ne sebe in ne drugih.

Druga oblika moči – moč nad življenjem drugih – je vedno destruktivna! To velja tako za tiste, ki moč uveljavljajo, kot za tiste, ki so njena žrtev. Da je moč destruktivna tudi za tiste, ki jo posedujejo, je razvidno na primer v politiki – nihče se ne stara tako hitro kot nosilci političnih odločitev, in nihče ne izgubi tako hitro občutka za temeljne človeške vrednote. V družini so posledice sprva drugačne. Seveda je vsem jasno, da tisti, ki nima moči nad svojim življenjem, zaradi tega trpi. Manj razumljivo pa se nam zdi, da so na slabšem tudi mogočniki. To se zgodi predvsem zato, ker moč izolira: rek, da je na vrhu hladno in samotno, je več kot resničen. Kdor nadvladuje družino, manj komunicira z drugimi družinskimi člani, zato tudi ne ve, kako drugi doživljajo njega in njegov odnos do njih.

Če se je v družini tako skrhalo ravnovesje, nastaneta dve realnosti. Realnost drugih (njihove misli, občutki, mnenja in odzivi) bo za tistega, ki ima moč, do neke mere za vedno ostala skrita.  Enako velja v službi in v vsaki skupini z jasno zaukazano hierarhijo. V takih primerih  nam ne preostane nič drugega, kot da razvijemo čim bolj odprto, neposredno in osebno obliko komunikacije, sicer pa se sprijaznimo z dejstvom, da obe strani, vsaka na svoj način, trpita zaradi neuravnoteženosti struktur moči.

Kratek pogled v zgodovino

Še pred nekaj desetletji je komaj kdo podvomil o vodilni vlogi moža in očeta v družini. Med domačimi stenami se je verjetno ponekod tudi že kaj premaknilo, toda v javnosti so bile takšne teme tabu – kar je, glede na to, da so o javnem dnevnem redu odločali moški, tudi povsem razumljivo.

Sicer poznamo iz zgodovine tudi matriarhate, se pravi družbeno obliko, kjer dominirajo ženske, toda bilo jih je tako malo, da je v našem kulturnem krogu večinoma veljalo, da je družina, kjer dominira moški, če že ne »od boga dana«, pa vsaj najbolj »naravna« oblika skupnega življenja. V splošni jezikovni rabi pa »naravno« žal pogosto zamenjamo z »običajnim«, zato bi se na tem mestu rad naravi povsem odrekel. In z veliko gotovostjo lahko zatrdim, da gospodovalni odnosi v družini ne koristijo nikomur in ne spodbujajo razvoja družinskih članov. In to velja, kot že omenjeno, tudi za »močni« del družine – ne glede na spol.

Obstajajo različni razlogi za to, zakaj je moški tako dolgo obdržal vodilno vlogo v družini in v družbi. Gotovo je k temu zelo pripomoglo tudi dejstvo, da so bila področja, za katera sta bila odgovorna moški in ženska, dolgo povsem ločena, in da sta imela oba spola do teh področij veliko mero spoštovanja.

Seveda pa je razpad tradicionalnih modelov vlog povzročil negotovost, ki bi jo nekateri opisali tudi kot kaos. Toda čeprav novega in veliko bolj fleksibilnega razumevanja vlog v našem delu sveta še ne moremo označiti za samoumevnost, smo vendarle priča razvoju, ki ga ne moremo več zavrteti nazaj. V tem pogledu je »dobrim starim časom« dokončno odklenkalo. Skupaj moramo postaviti temelj za »nove čase«. Če se ozremo okoli sebe, se ne moremo znebiti občutka, da reduciranje moške moči, ki smo mu priča, ni prišlo niti trenutek prezgodaj, upamo pa, da tudi ne prepozno. Kajti rezultati moške prevlade resnično niso nekaj, na kar bi lahko bili ponosni, ne v globalnem in ne v družinskem smislu.

Družba, v kateri živimo, je organizirana tako, da uničuje kakovost življenja posameznika in narave. Tudi družine pri tem plačujejo visoko ceno. Kajti naraščajoči vpliv žensk je bolj podoben neke vrste gverilskemu gibanju: ekonomska, družbena in politična nadvlada moških je načeta minimalno. Ženske in otroci so se morali v zgodovini marsičemu podrejati, toda oglejmo si samo aktualen primer moških vrednot.

Veliko se nas na začetku družinskega življenja odloči, da si bomo ustvarili lasten dom – »predvsem zaradi otrok«, kot zagotavljamo drug drugemu in živčnim bančnim svetovalcem. Moški uporabljamo ta argument, ker smo se kljub vsemu nekaj naučili in ker naše moške vrednote (denar, delo, konkurenčnost in prestiž) zagovarjamo malce bolj spretno kot takrat, ko smo še ropali in plenili, požigali in morili, da bi ekonomsko zaščitili svoj domači klan. Cena za lastne štiri stene pa je pogosto previsoka: preobremenjeni, živčni starši, katerih otroci se morajo sprijazniti s tem, da v času, ki bi ga najraje preživeli s svojimi starši, zanje skrbijo tujci.

To ne pomeni, da so moški krivi in ženske nedolžne. Kaže le to, da vrednote, na katerih temeljijo družinske odločitve, že nekaj desetletij niso več uravnotežene, kar bi morda veljalo upoštevati takrat, ko se borimo s svojimi predstavami o vlogah in vzorcih.

Nujna vodstvena vloga

Za dobrobit družine je odločilno sodelovanje vseh njenih družinskih članov. Pri tem ne igra nobene vloge, ali smo katoliki, komunisti ali strastni tekači. Odločilno za uspešno sodelovanje je vzdušje, v katerem se vse skupaj dogaja. Ne gre toliko za to, kaj počnemo, temveč predvsem za to, kako to počnemo.

Preden je prišlo do razpada klasičnih modelov vlog in je trg dela odkril potrebo po poceni ženski delovni sili, se je velika večina poročenih žensk posvečala gospodinjstvu. Te danosti nikakor ne bi rad poveličeval, temveč le spomnil na to, da so bile tradicionalno ženske tiste, ki so skrbele za vzdušje v hiši in so zato imele osrednjo in pogosto podcenjeno vodstveno vlogo v družini. Ženske imajo stoletne izkušnje pri procesih, ki se dogajajo znotraj družine, medtem ko je bila vodstvena vloga moških praviloma zunanje narave, se pravi, da se je dotikala gospodarskih in stanovanjskih razmer ali družabnih obveznosti. Oboje je za družino pomembno. Danes sta partnerja v družini prisiljena te naloge reševati skupaj. Toda sodelovanje, ki je za to potrebno, nima izročila. Naj se še tako oziramo za zgledi v družbi, nikjer ne vidimo kaj dosti modelov dejanske enakovrednosti na vodstvenih položajih, se pravi tam, kjer področja niso vnaprej razdeljena (npr. na šefa produkcije na eni in finančnega direktorja na drugi strani). Zato se tudi v družini dogaja, da eden izmed partnerjev prevzame več vodstvenih nalog kot drugi, ali pa da otroci na področjih, ki so jih odrasli spustili iz rok, vsaj delno poskušajo prevzeti vodstvo.

Kot že rečeno, potrebuje družina aktivno in zavestno vodstvo – predvsem za dobrobit in razvoj otrok. Otroci, mlajši od 15 ali 16 let, še nimajo potrebnega vrednostnega temelja, ki bi jim omogočil, da bi doma ustvarjali stimulativno in varno ozračje – kar pa ne pomeni, da ne morejo posredovati veliko dobrih predlogov – vendar moramo te vedno upoštevati le kot dodatno ponudbo. Če odrasli odklonijo svojo vodstveno vlogo, gre to na račun vse družine.

Upravičeno lahko trdimo, da je slabo vodstvo (zelo strogi ali nezadovoljivi starši) še vedno boljše kot nikakršno vodstvo. Tudi slabo vodstvo daje otrokom vsaj možnost, da sprejmejo stališče do take vrste vodstva. Kadar pa starši odklanjajo kakršnokoli obliko prevzemanja odgovornosti in moči, tedaj družino zajame destruktivni vakuum.

Načela vodenja 

Celo v moji majhni in precej homogeni domovini funkcionirajo (ali pa tudi ne) družine na  najrazličnejše načine, pri čemer se opirajo na najrazličnejše vrednote in norme. Upam, da bo tako ostalo tudi v prihodnosti.

Če pa se želimo na tem mestu posvetiti nekaj vodstvenim načelom, moramo obstoječe vsebinske razlike najprej pustiti ob strani. (V nekaterih družinah si moraš sezuti čevlje, preden stopiš v dnevno sobo, drugje ne. V nekaterih družinah gredo otroci vedno ob določeni uri v posteljo, drugje ne itd.) Ta pravila so pomembna znotraj posamezne družine, za vodstveno vlogo odraslega pa so povsem brez pomena.

Različnost / Raznovrstnost

 »Enotnost naju krepi!« – »Pomembno je, da starši pri vzgoji vedno vlečejo za isti konec vrvi.« »Kaj nama bo vse to, če pa nikoli nisva istega mnenja?

Velikokrat slišimo, v različnih kontekstih, kako pomembno je, da sta starša soglasna, da zastopata enaka stališča. To tezo bi rad v nadaljevanju diferenciral. Obstajajo dobri razlogi za to, da se kot odrasli ljudje zbližamo z ljudmi, ki imajo drugačen pogled na življenje kot mi. Ta raznovrstnost skriva v sebi seveda veliko konfliktov, pa vendarle predstavlja za razmerje tudi največje bogastvo. Velikokrat se zgodi, da pridejo na dan različne vrednote in osebne izkušnje odraslih, ki za družino nimajo enakega pomena kot za ostale. Zavedati se moramo, da veliko teh norm, vrednot in izkušenj »učinkuje« deloma avtomatsko (ali nezavedno). Ker smo jih že zdavnaj ponotranjili, nam sploh ne pride na misel, da bi jih podrobneje analizirali, se o njih pogovorili, katere od njih zavrgli ali jih na novo oživili.

Zahteva po brezpogojni enotnosti zato pogosto pripelje do tega, da eden izmed partnerjev (praviloma vedno isti) hitro popusti, se pusti prepričati ali opusti svoje stališče. In to je napaka! Seveda napaka tistega, ki se je odločil, da se bo podredil. Pa vendarle – kot sem že omenil – povzroči to škodo tudi pri drugem, pri mogočniku.

Seveda pride včasih do situacij, ki zahtevajo enotnost, toda to je precej redkeje, kot na splošno domnevamo. To velja tudi za otroke. Otroci se lotijo starša izigravati samo takrat, kadar starša ne stojita za svojo raznolikostjo in je ne spoštujeta.

Včasih je koristno, da oba partnerja sestavita seznam stvari, pri katerih si želita biti enotna, in nato oba seznama skupaj pregledata. Deloma zato, da ugotovita, v čem se seznama razlikujeta, predvsem pa zato, da vidita, kje bi lahko zahtevo po enotnosti drugi občutil kot breme. In hkrati ugotovita, kako bi vprašanje raznolikosti in neenotnosti razrešila tako, da se ne bi končalo v brezplodnem boju za prevlado. Enotnost kot rezultat prilagajanja nam kratkoročno daje občutek varnosti in gotovosti. Dolgoročno pa je to tempirana bomba, ki ogroža družinsko skupnost.

Skupnost

O pomembnih odločitvah bi morala starša – po možnosti skupaj z otroki – odločati skupaj, končna odločitev pa bi morala biti rezultat diskusije in dialoga. Žal pa se vse prevečkrat zatečemo k običajnemu izgovoru: »Ni časa!« Vendar je argument le redko upravičen. Praviloma je za procese odločanja vedno dovolj časa, vendar si ga laže vzamemo, če vemo, da ga bomo izkoristili produktivno – in ne, da se bomo zapletali v običajne, praviloma neskončne prepire. Sicer se pač rajši odločimo po kratkem postopku – in pri tem izločimo skupnost.

Vsaka družina si različno razporeja čas. V nekaterih družinah si vsak vzame zelo veliko časa za razmislek, kar lahko razpravo seveda precej podaljša. V nekaterih drugih družinah pa si vsakdo želi čim prej povedati svoje mnenje, in tudi to zahteva precej časa. Tam, kjer so ljudje sposobni hitro in jasno pojasniti svoje stališče, so lahko tudi procesi odločanja najhitrejši.

Tudi v tem kontekstu pa je pomembno, da razlikujemo med vsebino in procesom. Med tem, kaj počnemo, in načinom, kako to počnemo. Proces je pri tem skoraj vedno odločilni element, saj je temeljna ideja in smisel vsake družine prav v skupnosti. Če se zaradi časovnega pritiska (ali starih staršev, sosedov, družbenih obveznosti) odrečemo tej temeljni ideji skupnosti, potem s tem dejansko pokopljemo tudi smisel in upravičenost obstoja družine. Naj še enkrat ponovim: način, kako sprejemamo odločitve, je veliko pomembnejši od rezultata. To je tisto, kar pomeni skupnost. Zahteva po absolutni enotnosti ni nič drugega kot imperativ psevdodružbe totalitarnih sistemov.

Dialog

Skupnost pa lahko deluje le, če temelji na dialogu. In dialog učinkuje le, če nekdo govori in drugi posluša – in obratno. Oba udeleženca morata jasno izraziti svoje mnenje, predstave in želje – kar včasih, kot vemo, ni prav nič preprosto, še posebej zato, ker se je veliko ljudi v svojih primarnih družinah naučilo, da so za skupnost najbolj vredni, če držijo jezik za zobmi in so čim bolj neopazni. »Otroci so lahko videni, ne pa tudi slišani,« so govorili včasih, in ni jih bilo malo, ki so menili, da bi to moralo veljati tudi za ženske.

Zato smo takrat, ko osnujemo lastno družino, postavljeni pred izziv, da se moramo šele naučiti umetnosti dialoga. Za to, kako uspešni bomo, je odločilno zanimanje za stališča drugega. Nekateri bodo rekli, da je najpomembnejše spoštovanje do stališč drugega, toda spoštovanje je v tem primeru napačno izhodišče. S spoštovanjem je namreč podobno kot s strpnostjo: najlažje ga vzdržujemo, če drugemu ne hodimo preblizu. Spoštovanje do sogovornikovega mnenja se razvija postopno – kot rezultat uspešnih dialogov in ob vse globljem prepričanju, da je lahko tudi partnerjev način mišljenja konstruktiven in produktiven.

Dialog v družini se razvija seveda drugače kot politični dialog, saj moramo, če hočemo doseči želeni cilj, biti čim bolj odprti in odkriti. To pomeni, da moramo vse pomembne želje in potrebe izreči povsem jasno in nedvoumno, ne da bi jih olepševali in ne da bi ovinkarili, kakor smo sicer večinoma navajeni. Zato morajo vsi udeleženci govoriti čim bolj osebno, se pravi  zase in o sebi. Šele ko vemo, kaj vsak posameznik občuti kot pozitivno in negativno, se lahko odločimo, kaj je najboljše za vso družino. In ker se nenehno spreminjamo in razvijamo, moramo tudi vedno znova odkrito spregovoriti drug z drugim, namesto da bi nekdanje nazore imeli za večno zacementirane. Če se v dialogu pokaže, da so se spremenila temeljna stališča, je potrebna temeljita diskusija.

Diskusije

V vsaki družini prihaja do določenih razlik, s katerimi se lahko ubadamo vse življenje. Z nekaterimi pa se moramo ukvarjati vsaj nekaj let, preden jih razrešimo. Tako je na primer precej pogosto, da bi eden od partnerjev rad živel živahno družabno življenje, drugi pa je bolj zadovoljen ob domačem ognjišču. Medtem ko se eden v krogu drugih ljudi dobesedno razcveti, se počuti drugi v večji družbi negotovo in nesrečno.

To je za oba težek konflikt, ki ga ne moremo razrešiti s splošno obzirnostjo in (pre)hitrim sklepanjem kompromisov. Nobena od rešitev, ki se ponuja na prvo žogo – recimo da spremljamo partnerja v družbo le iz obzirnosti do njega, da se povsem odrečemo povabilom ali da eden od partnerjev hodi na zabave sam – ni optimalna. Tu pomaga le temeljita diskusija, katere cilj je – kar velja tudi za vse druge družinske diskusije – da se čim bolj približamo potrebam posameznika in se izogibamo vsemu, kar posameznika moti in obremenjuje. Pogoj za takšno diskusijo pa je dvoje: najprej mora biti vsak pripravljen čim bolj osebno in čim bolj nadrobno predstaviti svoje poglede. In drugič mora biti vsak pripravljen ukrepati, tudi eksperimentirati. Prvi se naj tako na primer vpraša: zakaj se mi ne ljubi hoditi na zabave? Zakaj se tam počutim tako negotovo? Kakšne so moje dosedanje izkušnje? Drugi pa: kako pomembna so zame redna srečanja s prijatelji in znanci? Gre le za staro navado ali ti izhodi resnično bogatijo moje življenje?

Vsak si mora tudi dovoliti, da na svoj način izrazi svoje frustracije, na primer: »Ljubim te in najraje bi ti izpolnil vsako željo. Toda v tej točki ne morem popustiti, ker bi s tem preveč prizadel sebe.« Nato naj partnerja eksperimentirata z različnimi možnimi rešitvami, dokler ne dosežeta cilja (novi občutek za skupnost) ali pa se sprijaznita z dejstvom, da cilja nista dosegla. To pa hkrati tudi pomeni, da se je treba o možnih rešitvah pogovarjati vedno znova, in vedno z mislijo na skupni cilj, ne pa zavoljo merjenja moči.

Diskusije o različnih temah lahko trajajo eno uro, en teden ali celo več let, preden skupaj najdemo zadovoljivo rešitev. Včasih igra pomembno vlogo tudi čas – če si recimo eden od partnerjev želi narediti splav, drugi pa ne. V takih primerih je preskušeno pravilo, da sprejme odločitev tisti (v tem primeru ženska), ki ga odločitev najbolj prizadeva, drugi pa partnerja pri njegovi odločitvi podpre, vendar ob tem kljub vsemu ne zataji svojega drugačnega mnenja. Dejstvo, da bi se diskusija v tem konkretnem primeru potemtakem vedno zaključila z odločitvijo ženske, pa ne pomeni, da se ji lahko odrečemo. Diskusija je kljub vsemu zelo pomembna, tako za skupnost kot za njen nadaljnji razvoj.

Mnogo nas doživlja frustracije, če se razprave in spori vlečejo dalj časa. Večina nas je odraščala v družinah, kjer je vladal nekakšen razsvetljeni absolutizem, zato se nam zdi, da smo, če spodbujamo skupni dialog in postopno iskanje rešitev, počasni, neučinkoviti in nesposobni sprejemati odločitve. Seveda je mamljivo (in nevarno), da bi podlegli starim vzorcem in po moško udarili po mizi – v politiki se to izraža v hrepenenju po »močnem vodji« – toda če se to zgodilo, potem se tudi boju za prevlado ne moremo izogniti.

---

Odlomek iz knjige Jesperja Juula “Kompetentna družina” (prvič izdana l. 2007 v nemščini, v slovenščini je še nimamo).