Piše: Ivana Gradišnik

Časi za razcvet sovraštva so naravnost idealni. Tudi skrivati ga danes ni treba več nikomur pred nikomer in ponudba primernih tarč je vse večja, neusahljiva: begunci, migranti, Janša, Kučan, geji, lezbijke, RKC, desničarji, levičarji, Grki, zdravniki, tajkuni, učiteljice, Mramor, Bruselj, evro, kapitalizem, neoliberalizem, krščanarji, multinacionalke, FURS, mediji, vlada,  akademska elita ali karkoliže. Človek že težko najde kaj ali koga, česar nihče ne sovraži.

Nagnjenost k nestrpnosti, prežeti s sovraštvom, se vzpostavlja v otroštvu in adolescenci in se je je pozneje težko znebiti. To je splošno znano, zato tako radi poudarjamo, kako pomembno je otroke učiti strpnosti, medsebojnega spoštovanja in empatije. In res smo prizadevni, v vrtcih in šolah uvajamo moralno-etične “učne vsebine” in pošiljamo jih tudi na delavnice nevladnih organizacij. Ne opazimo pa ironije, ki se nam reži za vrat. Otrokom predavamo o pomembnosti dostojanstva in spoštovanja sočloveka, medtem ko se sami resignirano prepuščamo ozračju prostaške agresivnosti, ki mezi iz vseh por družbenega življenja. Od komaj dveletnih pričakujemo, da obvladajo strategije reševanja konfliktov na taki verbalni in razumski ravni, ki je sami nismo zmožni doseči niti med vajo na vikend seminarju, ali pa odločno zavzemamo držo “ničelne tolerance” do medvrstniškega nasilja, medtem ko zasebno in po družbenih medijih v velikem slogu sovražno obračunavamo z vsem, kar nam potegne živec.

Psihologi pravijo, da je sovraštvo povezano z ljubeznijo, česar se najbrž zaveda vsak, ki je šel skozi strupeno razvezo, ljudska pamet pa ve tudi to, da je tesno prepleteno s strahom. Je tudi obrambni mehanizem, ki nas ščiti pred nevarnostjo neznanega, tujega, nevarnega. Ima svoj evolucijski smisel in korist: deluje kohezivno in krepi solidarnost znotraj skupine. Tudi zato nima smisla verjeti, da je sovraštvo mogoče za vselej izkoreniniti. Kar pa je vedno možno – in tudi zanimivo – je zanimati se za razsežnosti lastne zmožnosti za sovraštvo.

Priložnosti za to je dovolj od malega dalje, in tudi če se zdijo otročje banalne, se lahko izkažejo za odločujoče. Mene bo med drugim za vedno skelelo, kako smo v tretjem razredu osnovne šole sovražili Nino Valič. Njen izvirni greh je bil, da je prišla od drugod, poleg tega pa je bila videti drugačna od nas, ker je bila za več kot glavo višja od najvišjega v razredu. Dodatno jo je obremenjevalo dejstvo, da je bil njen oče znan dramski igralec, pa mogoče bi ji to celo še spregledali, če ne bi imela smole, da je tedaj delal v tržaškem gledališču, tako da ji je iz za nas otroke čarobnega Trsta, prinesel – o poguba – zlate balerinke. Tesnobni nemir, ki ga je njena drugačnost vzbudila v razredu, začinjen z zavistjo, se je z rahlo spodbudo alfa sošolke hitro transponiral v pristno kolektivno sovraštvo.

Ne vem, kaj so občutili drugi, ki so jo po pouku preganjali po Poljanah, jo zasmehovali, žalili in grozili, da ji bodo vzeli balerinke, vem pa, da sem sama, medtem ko sem capljala za ruljo,  poskušala doumeti, zakaj sploh tečem za njo. Nisem in nisem razumela. Vedela sem, da je ne sovražim, ker bi bila drugačna ali ker ima čudnega očeta – sama sem bila v istem zosu. Niti ne zato, ker bi ji zavidala zlate balerinke – kdor me pozna, ve, da rajši umrem, kot dam nase kaj zlatega. Točno tam pred spomenikom padlemu junaku, kjer piše “Postoj, kdor mimo greš”, pa je me končno spreletelo. Sovražila sem jo zato, ker sem ji zavidala pogum, da si je kljub šikaniranju drznila vsak dan znova na svojih dolgih, nerodnih nogah prikorakati obuta v tiste provokativne zlate balerinke. Sovražila sem to, po čemer sem hrepenela, pa ne imela. Sovražila sem, da nisem tako pogumna kot ona.

Vsak od nas ima na vesti takšne ali drugačne nine valič. Medve sva potem postali in ostali prijateljici vse do danes, ona je postala znana igralka, jaz pa bolj pogumna. Ostala pa mi je tudi dobra šola, ker od tistega dne vem: vsakič, ko sovražim, se lahko zanesem, da bom, če le zberem pogum in odstrem zavese lastne sovražnosti, tam nekje v nekem temnem kotu odkrila tudi košček – sebe.

Kolumna je bila objavljena v reviji Medicina & ljudje, januarja 2016.