Piše: Ivana Gradišnik

Znameniti angleški pediater in psihoanalitik Donald Winnicott – človek, ki je skoval izraz »dovolj dobri starši«– je v svoji kultni klasiki »Otrok, družina in svet zunaj« zapisal:

»V vsaki skupini otrok so takšni, ki imajo še kar dober dom, in takšni, ki ga nimajo. Seveda je prvim dom temelj čustvenega razvoja. Tako bodo najpomembnejša testiranja in izreagiranja (acting-outs) opravljali doma, ker so starši teh otrok zmožni in voljni prevzemati odgovornost. Ti otroci prihajajo v šolo zato, da nekaj dodamo njihovim življenjem – želijo se učiti.  […] Od njih se razlikujejo otroci, ki prihajajo v šolo z drugim namenom. Prihajajo z idejo, da bi jim šola lahko nudila tisto, česar jim doma niso zmožni dati. V šolo se ne prihajajo učit, ampak iščejo tu dom daleč od doma. To pomeni, da iščejo stabilno čustveno okolje, kjer bodo lahko izrazili svoja čustvena nagnjenja, skupino, katere del bi lahko sčasoma postali, to skupino pa morajo najprej stestirati, ali zmore prenesti agresijo in tolerirati agresivne misli. Kako čudno, da se dve tako različni skupini znajdeta v isti učilnici!«

Odtlej je minilo že več kot pol stoletja, in vendar njegove besede še vedno veljajo kot vselej. Morda nam ni všeč, da je tako, morda nam ni všeč, kakšne so posledice, a dejstvo ostaja, da tako pač je. Tudi danes prihajajo v šolo otroci, ki iz različnih razlogov doma niso deležni »dovolj dobre« oskrbe ali čustvene opore. Nekateri niso deležni temeljnih materialnih dobrin, potrebnih za preživetje, nekateri so doma deležni takih zlorab in nasilja, da jih odrasli ne bi prenesli, in nekaterim starši, pa naj si to še tako želijo, kratko malo niso sposobni nuditi intelektualne in praktične pomoči, ki jo današnji šolar, kot se zdi, mora dobivati doma, zato da se lahko kot družba pridušamo, da »sistem deluje«.

Toda »sistem« deluje toliko, kolikor deluje v prid svojih najšibkejših členov. Še posebej, če je to sistem javne šole, ki je predvsem namenjena tudi temu, da bi vsi otroci – vsi, tudi tisti iz tako ali drugače najšibkejših okolij! – bili deležni vsaj približno enakovredne podlage za nadaljnje življenje. Tako vsaj trdimo.

Obenem že najmanj pol stoletja vemo, da je otroška agresivnost znamenje takšne ali drugačne stiske, bolečine, pomanjkanja občutka vrednosti in sistemska reakcija na dejanske okoljske ali življenjske razmere, bodisi duševne bodisi fizične.

In vendar kaže, da se vse bolj širi prepričanje, da vloga šole – čeprav smo de jure sprejeli družbeni konsenz, da je tudi vzgojna in ne le izobraževalna ustanova – ni v ukvarjanju z agresivnostjo otrok, če pa se že mora, to počne s stisnjenimi zobmi, kot »žrtev sistema«, ne zato, ker bi bila dejansko ponotranjila, da to tudi zares – ne le po pomoti in krivici – sodi v njeno poslanstvo. Prevečkrat slišimo poenostavljene in pedagoške stroke nevredne teze, da se nekateri otroci vedejo agresivno, zoprno ali nasploh nemogoče, ker da so »samo« razvajeni, in da zato ne potrebujejo pomoči, pač pa »disciplinski ukrep«. Celo če res so »razvajeni« – kakorkoli že si pojem razlagamo – to ni »samo«, temveč pomeni, da so najmanj zanemarjani, če ne kar zlorabljani. Zato je naša dolžnost – vseh nas, ki se tako ali drugače ukvarjamo z družinami ali otroki – da odgovorno prevzamemo voditeljsko vlogo, ki smo si jo izbrali, in si ne umivamo rok tarnaje, da »itak nič ne moremo«, ker da »starši ne sodelujejo«. To kratko malo ne zadošča. Kadar starši »ne sodelujejo«, je naša odgovornost kvečjemu še večja.

Lahko je pomagati mu, sočustvovati in biti empatičen do tistega, ki mi je simpatičen. To gre samo od sebe. Resnična preizkušnja je drugje. Resnična mera empatije, ki sem jo voljna ali zmožna nakloniti drugemu, se pokaže, ko pred mano stoji tisti, ki mi ni všeč, ki ga ne maram, ki mi je zoprn. Ki kliče na pomoč tako, da brca, tepe, pljuva, kriči, beži, žali. Znati pomagati temu otroku z empatijo ter prispevati k temu, da se morda razvije v zdravega, odpornega člana družbe – želeti si to storiti – to je pravi lakmusov papir.

Sistem, ki dosledno pušča na cedilu tiste, ki ga najbolj potrebujejo, je – slab sistem. Sistem, ki ne deluje.

Zato si želim, da bi se učiteljice in učitelji – ljudje, ki morajo v tem sistemu vsak dan živeti in delati in se hočeš nočeš spopadati z vsem, kar ne deluje in kar ni dobro – vendarle končno že postavili zase, vpregli lastno agresivnost za dobro sebe in otrok, ki jih imajo na skrbi, se zares uprli in zahtevali od nadrejenih sil sistema tisto, kar je treba, zato da bodo lahko dobro opravljali svoj poklic in poslanstvo. Če bojo šli na cesto s takimi zahtevami, bom z dvignjeno pestjo korakala takoj za njimi in jim v podporo pripeljala tudi falange staršev. Prisežem.

Besedilo je bilo kot uvodnik objavljeno v časopisu Šolski razgledi, 31. marca 2017.