Vzdušje je napeto in jaz sem izčrpana, a grem vseeno na izlet z družino, da ohranim navado in izpolnim dogovor.
Nočem tega, da sem ves čas dežurna v kuhinji, vendar ne zmorem in ne znam predati nalog drugim družinskim članom, zato vse postorim sama.
Rada bi si oddahnila od bližine, a če rečem, da želim spati v svoji sobi, bom prizadela moža, zato ostanem v skupni postelji.
To so tri drobtinice izmed neštetih vsakdanjih situacij, ko sem se odrekla sebi: svojim mejam, potrebam, besedi, moči … pravici do same sebe … svoji integriteti.
Tega se v večji ali manjši meri že v otroštvu naučimo vsi. Odpovemo se svoji pristnosti, da lahko izpolnimo skrita ali izražena pričakovanja oz. zahteve drugih. Na ta način ohranimo ali pridobimo odobravanje in ljubezen staršev, pozneje tudi drugih za nas pomembnih odraslih in vrstnikov. V odraslosti se svoji integriteti pogosto odrečemo iz želje, da bi bili vredni za ljudi, ki nam pomenijo največ – za svoje partnerje in otroke.
Sama sem družino zavestno postavila na prvo mesto v svojem življenju, zato sem skoraj vse svoje moči usmerila predvsem v to, da sem se trudila biti odlična mama in partnerka; v mojem svetu je to pomenilo ustrežljivost, skrb, priljubljenost, prijaznost in podobno. Verjela sem, da je tako prav in dobro za nas vse. Ne da bi se tega zavedala, sem se zlila s svojo materinsko vlogo ter skupaj s tudi predanim možem prispevala k temu, da smo se vsi zapletli v nepregleden klobčič dolžnosti, pričakovanj, krivde, skrbi, ujetosti, neizraženih frustracij in prikrite agresivnosti. Postali smo družina, v kateri smo vsi žrtvovali svojo integriteto oz. same sebe, da bi ohranjali celoto in varovali drug drugega. Nihče pa se ni počutil zares celovitega, sprejetega, vrednega in ljubljenega.
Razmere zaradi epidemije so se izkazale za pritisk, ki je našo družinsko dinamiko stopnjeval v krizo. Ljuba mi je modrost, da kriza pomeni hkrati nevarnost in priložnost. Grožnja razpada je bila realna in močna. Potrebna je bila velika mera zrelosti, poguma, ranljivosti, zaupanja in zelo zahtevnih pogovorov med nama z možem, da smo o(b)stali skupaj.
Oba sva ugotovila, kako dobrobit vsakogar v družini in dobri odnosi med nami zares temeljijo na sicer preprostem, a zahtevnem načelu Jesperja Juula: reči drugemu ‘da’ samo tedaj, ko zares mislimo ‘da’, in reči ‘ne’, kadar mislimo ‘ne’.
V tem sva vodstvo in zgled midva kot partnerja in starša. Pogosto nama je tuje in težko ter v naju vzbuja negotovost in strah. A se korak za korakom kaže kot prava pot. Najin odnos postaja lažji, povezanost bolj pristna in konflikti manj preteči. Opažava tudi, kako se iz doslej nepreglednega in zamotanega klobčiča, v katerem ne vemo, kje se nekdo začne in drugi konča, kot posamezniki s svojim glasom in integriteto izvijajo tudi najini trije mladostniki. Vedno večkrat so pripravljeni suvereno ubesediti svoje misli, doživljanje in ugovore ter so odprti za dialog. Končno smo na poti k temu, kar je v družini bistveno: vsak zase drug ob drugem spoznavamo in razvijamo svojo edinstvenost.
Zdaj si dovolim ostati doma, medtem ko gredo mož in otroci na izlet, čeprav občutim nelagodje. Lahko zapustim skupno posteljo, ko potrebujem samoto, ali preneham pospravljati, ko začutim svojo mejo.
Še vedno težko delegiram domača opravila, a mi gre tudi na tem področju počasi na bolje 🙂
Osebna integriteta je ena izmed štirih vrednot, na katerih temelji delo Familylaba. Je v samem jedru zdravega posameznika ter družinskih (in drugih) odnosov. Hkrati pa je zanemarjena in nezaželena v okoljih, kjer je skupnost pomembnejša od posameznika, in kjer vsakdo, ki je samosvoj, ki se ne prilagodi in podredi, pomeni grožnjo ali pa vsaj vzbuja nezadovoljstvo.
0 komentarjev