U
M

Enakovrednost

14.06.2021 | Familylabovci pišejo

Piše: Barbara Brinovec Pribaković

Koliko smo pripravljeni vzeti resno majhnega otroka, ki noče na obisk k teti?
Ali pa najstnikovo idejo o svobodi, da pospravlja takrat, ko to ustreza njemu?
Kaj pa partnerjevo vznemirjenje, ko tubo zobne paste stisnemo na sredini in ne na vrhu?

Ali želji našega otroka zares priznavamo enako tehtnost in pomembnost, kot če do obiska ne bi bilo nam samim? Pristopimo k najstniku enako, kot bi k ljubemu sodelavcu, s katerim si delimo pisarno v službi? Ali nad moževo ‘muho’ samo omalovaževalno zamahnemo z roko ali mu prisluhnemo?

O tem, ali enako spoštujemo želje, poglede, potrebe in meje obeh oseb v odnosu, ne glede na spol, starost ali druge lastnosti, govori vrednota enakovrednosti – ena izmed štirih, na katerih temelji delo Familylaba. Jesper Juul enakovrednost razume kot biti ‘po vrednosti enak drugemu (kot človek)’. Ta vrednota izpolnjuje temeljno potrebo vsakega človeka, da bi bil viden, slišan in da se ga kot posameznika jemlje resno.

Jesper Juul poudarja, da vzeti drugega resno ne pomeni tega, da moramo njegove želje in ideje tudi izpolniti ali da moramo biti do njega vedno le razumni in ljubeznivi. Druge lahko obravnavamo enakovredno tudi, kadar nam njihovo vedenje ni všeč, kadar jih zavrnemo, ko smo jezni ali prizadeti, paziti pa moramo, da jih ne zatiramo, se jim posmehujemo ali jih ponižujemo. Ni se nam treba odreči obisku zato, ker otrok noče iti, in pri pospravljanju se nam ni treba podrediti želji najstnice. Ni pa v redu, če otroka označimo kot tečnobo, ki s svojimi muhami vsem komplicira življenje, in ga nato prisilimo k odhodu ali pa iščemo strategije, kako ga k temu zmanipulirati. Tudi zgražanje in obsojanje najstničine zamisli ali zasmehovanje njene ideje je poniževalno. Če do moža zaradi njegove ‘bolne obsedenosti z zobno pasto’ čutimo zaničevanje ali prezir, ga ne priznavamo kot enakovrednega.

 

Kaj pa najbolj prispeva k enakovrednosti v družini?

To je odprto, resnično zanimanje za drugega. Z zanimanjem ustvarimo zanj prostor brez vnaprejšnjih pričakovanj in predsodkov, zgolj z željo videti ga in slišati ter spoznati njegov svet. V uvodnih primerih to pomeni, da odstopimo od prepričanja, da so naše želje in ideje bolj tehtne in večvredne ter namesto tega odprto in resno prisluhnemo otroku ali partnerju, pa četudi le tako, da rečemo: vidim, da ti to veliko pomeni.

Spoštovanje drugega in zanimanje zanj predstavljata tudi temelj za enakovreden dialog, ki je glavno orodje za prakticiranje enakovrednosti. V njem se obe osebi izražava tako, da govoriva o sebi – svojih občutkih, idejah, potrebah, čustvih, mislih -, ne pa o drugem – kakšen je, kaj počne narobe in kako bi moralo biti… Najstnici pustimo pripovedovati o tem, da potrebuje nekaj nadzora nad družinskimi opravili in osebne svobode pri razporejanju le-teh. Zraven pa se spoštljivo izrazimo o tem, da tudi sami potrebujemo nadzor in da je urejeno okolje pomembno za naše dobro počutje, namesto da govorimo o nesprejemljivosti in egocentričnosti njenih idej.

Enakovrednost je kot ideja sprejeta in pomembna, vendar jo v konkretnih vsakdanjih situacijah tako v družbi kot v družini še vedno pogosto zastrejo hierarhični odnosi – včasih tradicionalni, kjer so na vrhu moški, nato ženske in na dnu otroci, ali pa prav nasprotni, v katerih starši otroke na njhovo škodo obravnavamo kot najbolj pomembne in vrednejše od sebe.

0 komentarjev

Oddaj komentar

Morda vas bo zanimalo tudi

Avtentičnost

Piše: Barbara Brinovec Pribaković   "Avtentičnost je sposobnost, da smo iskreni in verodostojno izražamo sami sebe." Jesper Juul  ...

Naročite se na naše e-novice

Naročite se na naše e-novice




Uspešno ste se prijavili na naše e-novice!