U
M

Kako ne prenašati svojih vzorcev na otroke?

7.09.2021 | Familylabovci pišejo

Piše: Barbara Brinovec Pribaković

Starši, ki zavesto pristopamo k vzgoji svojih otrok, zdaj že vemo, da se vedenjski in čustveni vzorci prenašajo iz generacije v generacijo. Ta prenos je neizbežen, saj na oblikovanje otrokove duševnosti poleg genetike v veliki meri vplivamo starši s prav vsakim odtenkom našega bitja – čustvi, mislimi in vedenjem, z dotikom, glasom, izrazom, celo dihom, … in (sicer manj, kot si mislimo) tudi z besedami. Poznamo in zavedamo se le majhnega delčka vsega, kar smo. Logično je, da lahko tudi nadzorujemo in spreminjamo le to, česar se zavedamo… pa še tega ne vedno. Kako ne prenašati svojih vzorcev na otroke, je zahtevno in kompleksno vprašanje, o katerem znanstveniki in praktiki pišejo knjige.

Če kot mama na podlagi lastnih izkušenj poskusim nanj odgovoriti na preprost način, pa bi dejala: Prvi korak je, da svoje destruktivne vzorce ozavestimo, jih sprejmemo in objamemo. Drugi je ta, da v sebi ustvarimo vizijo spremembe, ki jo želimo. Tretji pa, da v ljubeči drži do sebe dan za dnem, situacijo za situacijo, znova in znova delamo potrebne majhne korake k uresničevanju te spremembe.

Tudi mene neredko prevevajo nemoč, žalost in obup, ko vidim, kako vzorci, ki jih (še) ne morem spremeniti, škodljivo vplivajo na otroke. Ali pa me najstniški otroci kritično opozarjajo nanje in izražajo razočaranje nad tem, da še kar ponavljam iste ‘napake’. Obsojanje in poniževanje sebe nam ne pomagata. Prav tako tudi ne, da zamahnemo z roko in rečemo: ‘Ah, takšen pač sem! Tu se ne da nič storiti!’

Vsak dan lahko pogledamo, kaj konkretno ni bilo v skladu s tem, kar hočemo, in razmislimo, kaj lahko jutri storimo drugače. Bodimo vztrajni in ljubeči učitelji sami sebi! Naučimo se odpuščati si svoje napake in biti potrpežljivi s seboj! Dajmo si čas!

Najboljši način, da bomo postali boljši starši svojim otrokom je, da postanemo boljši ‘starši’ samim sebi. Dobro je vedeti, da tudi pri tem, česar še ne zmoremo narediti bolje, naši otroci čutijo našo dobronamernost in prizadevanje za boljši odnos. Največ bomo k temu doprinesli, če bomo za svoja destruktivna vedenja prevzeli odgovornost, namesto da se valjamo v krivdi.

Otroke najbolj osvobodi, če od starša dobijo sporočilo: “Jaz kot starš nisem dobro ravnal. Nisi kriv za to, s tabo ni nič narobe! Po najboljših močeh se bom naučil ravnati drugače. (Verjetno pa bom za to potreboval čas in bom še delal napake).” Pomaga nam lahko razumevanje, da je pot rasti in sprememb vijugasta, polna zastranitev, vzponov in zdrsov. Zakoreninjenih vzorcev se ne da spremeniti čez noč in včasih tudi ne dokončno, saj so vgrajeni v naše možgane in telesa. A vedno je pomembno upirati pogled v to, kar delamo dobro ter kar smo že dosegli oz. presegli. Vsaka, še tako majhna sprememba, je pomembna in vredna.

Kot nepogrešljive na tej poti vidim tudi vodnike in sopotnike, ki nam nudijo družbo, pomoč in podporo. Moja izkušnja je, da je nemogoče napredovati sam.

Vsega ne bomo nikoli spremenili, a bodimo ponosni na to, kar nam je uspelo. In zaupajmo, da nam bo še marsikaj! Doba starševstva je dolga in skupaj z otroki bomo rasli vse življenje.

0 komentarjev

Oddaj komentar

Morda vas bo zanimalo tudi

Avtentičnost

Piše: Barbara Brinovec Pribaković   "Avtentičnost je sposobnost, da smo iskreni in verodostojno izražamo sami sebe." Jesper Juul  ...

Osebna odgovornost

Piše: Barbara Brinovec Pribaković Osebna odgovornost je odgovornost do sebe - svojega življenja, svojih občutij in ravnanj. Predstavlja zaščito naše...

Naročite se na naše e-novice

Naročite se na naše e-novice




Uspešno ste se prijavili na naše e-novice!