Pred kratkim sem prebrala misel Jesperja Juula, da je treba elektroniko obravnavati kot ‘družinskega člana’, saj pritegne prav toliko pozornosti in močno vpliva na kulturo družine. Ta sopotnik je na družinski plovbi neizbežen in nanj se različno odzovemo: nekateri starši se npr. prepustimo toku in sproti prepoznavamo svoje meje in rešujemo morebitne zaplete, drugi ga z veseljem sprejmejo in v njem vidijo dobrodošlega družabnika in vzgojnega pomočnika, za tretje predstavlja nebodigatreba vsiljivca ali grešnega kozla … Otrokom je večinoma všeč; prepogosto bolj kot vse drugo.
Za vse v družini je lahko privlačen zasvojljivec ter nenasiten požiralec časa in pozornosti. Zato je bolje kot o tem, koliko časa lahko otroci preživijo pred zasloni brez škode za svoj razvoj, razmišljati celostno: kakšno mesto želimo odrediti temu družinskemu članu, da bo škoda, ki jo dokazano povzroča v naših odnosih, čim manjša?
Vprašati pa se moramo tudi, kako to storiti. Kako postavljati meje na način, da bomo varovali otrokovo integriteto in ohranjali svojo? Kako pristopati tako, da se bo tudi otrok čutil spoštovanega, uzrtega, enakovrednega? Kako prevzemati svojo starševsko odgovornost in postaviti omejitve, ki so otroku v korist, a mu hkrati postopno predajati osebno odgovornost? Kako ne delovati kot brezosebna ‘elektronska policija’, ki pazi zgolj na upoštevanje pravil, ampak rajši v dialogu karseda izhajati iz sebe, svojih vrednot in predvsem potrebe po topli, osebni in hranljivi povezanosti?
V vsaki družini iščemo lastne načine. Pomembno je, da zaznamo, če in ko elektronske naprave pričnejo škodljivo posegati v naše življenje, najsi bo tako, da eden ali vsi v družini opuščamo pogovor in skupna doživetja, da se oddaljujemo drug od drugega, da se nekdo ali vsi v družini umikamo pred zaslone ali pa je slednje glavna tema konfliktov. Preverimo, kaj se dogaja v naših odnosih in kaj lahko storimo za to, da se bomo povezali ter se drug ob drugem razvijali in rasli.
V naši družini se je zgodba z elektronskimi napravami odvila takole. Ko so bili moji (zdaj najstniški oz. skoraj odrasli) otroci v vrtcu in osnovni šoli, sva z možem še lahko pazila na to, da svoj čas, pa naj bo posamezno ali skupaj, preživljamo brez zaslonov – narava, igrišče, veliko knjig in malo igrač. Risanke, filmi in igrice so bili nekakšne kocke sladkorja med vsemi drugimi dejavnostmi. Z odraščanjem sva otrokom omogočila pametne telefone, potem pa so si kupili še svoje prenosnike in uporaba obojih je v času srednje šole vedno bolj uhajala izpod nadzora. Nisem želela določiti in tudi nisem bila zmožna nadzorovati meja uporabe. Edino sredstvo je bil dnevni šolski in družinski ritem, znotraj katerega je bil čas na napravah omejen. Kmalu se je ob različnih urnikih družinskih članov podrl tudi ta, prišla je korona in otroci so pričeli zares veliko svojega časa preživljati na zaslonih, zaprti v svoje sobe. Tudi mož je vse pogosteje pozno v noč delal, strmeč v računalnik.
Ob tem sem čutila globoko osamljenost, ločenost in odtujenost. Včasih sem se počutila brez vrednosti v primerjavi s pisanimi igrami, napetimi in zabavnimi serijami ter navdušenjem med komunikacijo s prijatelji. Neprepričljivo in večinoma brez uspeha sem vabila k igri, druženju, kuhanju … (Pozneje sem lahko razumela pisanje Jesperja Juula o tem, kako sami, žalostni in izgubljeni se počutijo otroci, ko starši med pogovorom z njimi pogledujemo na telefone, prevzemamo klice ali se ne moremo odvrniti od računalnika, pa tudi česa drugega.) Pogrešala sem stik in žalovala za nekim obdobjem, ko našega življenja in odnosov niso krojili zasloni. Nisem si dovolila izražati jeze in ustvarjati pritiska, nisem imela moči in tudi nisem želela že tako šibkih odnosov dodatno krhati še z avtoritarnim postavljanjem omejitev in nadzorom (objektivno otroci niti niso pretiravali). V nekem trenutku sem, tako kot majhni otroci, obupala in se skušala sprijazniti s tem, da je takšno življenje realnost družine z najstniki v informacijski dobi in da mi ne preostane drugega, kot da se prilagodim in moderniziram: družbo poiščem drugje, doma pa se navadim na svoj zaslon.
O sebi sem mislila, da sem slaba mama, ker ne premorem odločnosti, s katero bi izpulila kabel iz vtičnice ali odnesla modem, tako kot to naredijo drugi starši. Po drugi strani pa nisem videla nobene koristi za naše odnose, če bi to storila. S tem bi verjetno izzvala le jezo in zamero.
Zdaj vem, da se reševanja problema elektronskih naprav ni vedno smiselno lotiti pri omejevanju časa na napravah, pač pa pri odpravljanju vzroka za to in ustvarjanju drugačnih možnosti. V nekem trenutku sem uvidela, da se moram namesto v vedenje usmeriti v odnos – v vzpostavljanje resnične, osebne povezanosti, ki je z otroki prej nisem znala vzpostaviti v prizadevanju, da bi čimbolje odigrala vlogo mame. Tedaj še nisem vedela, da je bilo pogrešanje stika obojestransko in da so tudi otroci in mož hrepeneli po avtentični povezanosti in bližini.
Lahko sem spremenila le svoje vedenje v nastali situaciji. Pričela sem raziskovati, v čem in kako se lahko vsakemu otroku na oseben in obema prijeten način približam ter mu pokažem, da me zanima, da mi je pomemben in želim preživljati čas z njim. Zdaj nemalokrat (seveda z dovoljenjem) prisedem k otrokom tudi pred zaslon. Gledam jih in jih poskušam začutiti, vprašam o tem, kaj počnejo, jim prinesem čaj ali kakav, pomasiram po ramenih. Vztrajam, iščem priložnosti; dajem jim to, za kar vem, da jih bo razveselilo. Predvsem se trudim spoznavati sebe in razvijati svojo avtentičnost, prevzemati odgovornost zase, krepiti lastno integriteto in prakticirati enakovrednost. Vadim se v tem, da otroke zares poslušam, upoštevam in jemljem resno; ne le v njihovih interesih, ki mi niso všeč, pač pa tudi v tem, ko govorijo o tem, kaj jih moti v mojem vedenju. Z njimi vzpostavljam dialog, izstopam iz svoje cone udobja. Navadno mi prej ali uslej uspe najti stik in povezanost, ki nahrani in umiri mene in otroka. Opažam, da po tem lahko otrokom povsem prepustim odgovornost za čas, preživet na računalniku, z zaupanjem, da bodo sami iskali svojo mejo.
Zdaj bolj razumem, kaj Jesper Juul misli s tem, da vsak otrok (in tudi odrasli) hrepeni po tem, da je za nekoga vreden takšen, kot je, in da ga ta oseba uzre. Potrebuje, da nekdo ob njem samo je, se nasmehne njegovi šali, se z njim veseli novih superg ali sočustvuje z njegovim razočaranjem. Potrebuje tudi telesni stik, ki mu daje varnost ali pa ga izziva v merjenje moči. Ničesar od tega mojim otrokom elektronska naprava ne more dati. Jaz sem tista, ki imam moč in ljubezen, da zadovoljitev teh njihovih potreb postavim kot svojo prioriteto in si prizadevam k njenemu udejanjanju. Določanje meja in pravil je šele drugi korak.
Včasih se še vedno zgrozim nad svojo permisivnostjo in pomanjkanjem meja ali pa me stisne znani strah pred odtujenostjo. A nato ugotovim, da nam gre pravzaprav kar dobro. Računalniki in telefoni so ves čas pri roki, a se naše življenje ne vrti okrog njih, pač pa predvsem okrog tega, kdo je vsak od nas in kako lahko dobro živimo skupaj. Moji veliki otroci še vedno prostovoljno in tudi z veseljem prilezejo iz svojih brlogov k skupni večerji, igri, pogovoru, smehu in prepiru, celo na izletu in počitnicah se samoiniciativno pridružijo. Kadar se jim približam in želim z njimi govoriti, me pogledajo, si snamejo slušalke z ušes in prisluhnejo. In vedno nemudoma pozabijo na zaslon pred seboj, ko se pokaže priložnost za druženje s prijatelji. To se mi zdi zaenkrat dovolj dobra popotnica.
0 komentarjev