Včeraj sva z možem pri večerji klepetala z najinima mladostnicama. Pogovarjali smo o tem, kaj za nas predstavlja uspeh in kakšna so naša merila glede tega. Sama sem spregovorila o lastnem občutku neuspeha, ker nisem finančno neodvisna. Izjavila sem tudi, da bom smatrala za svoj starševski uspeh, če bosta moji dekleti uspeli doseči samostojnost in bosta zmožni poskrbeti zase.
Starejši so se v strahu razširile oči: kaj pa, če nama ne uspe?!!! Nisem ji znala odgovoriti. Tudi jaz sem otrpnila ob njeni reakciji. Želela sem sporočiti, da je eno izmed mojih glavnih prizadevanj v življenju to, da poskrbim za njiju in hkrati naredim vse za to, da bosta odrasli in dosegli samostojnost. A namesto tega sem jima, predvsem starejši, naložila odgovornost za moj občutek (ne)uspeha.
Ko sem razmišljala o tem, sem ugotovila, da sta me pravzaprav razumeli pravilno, celo bolje, kot razumem samo sebe. Mislila sem, da sem jima dala svobodo in predala odgovornost že z opustitvijo svojih pričakovanj v zvezi s tem, kakšen življenjski slog naj imata, s čim se je vredno ukvarjati, katero stopnjo izobrazbe ter kakšne ocene naj bi dosegali in podobnim, k čemur starši želimo nagovoriti (ali prisiliti) svoje otroke iz prepričanja, da jim bo to pomagalo k dobremu življenju in jih osrečilo. Za svoj neperfekcionistični in skromni starševski cilj sem ohranila le to, da se odselita ter se finančno osamosvojita (čustveno pač kolikor je le mogoče). V svoji ljubezni in predanosti otrokom ter njihovi dobrobiti sem spregledala, da svoj starševski uspeh pogojujem z nečim, kar bi morala biti v polnosti njihova odgovornost in izbira, celo samoumevna in naravno vgrajena težnja. Moja naloga je, da kot mama delam najboljše, kar zmorem, ter prevzamem odgovornost za svoj delež tako v dobrem kot v slabem. Pričakovanje, da mora moje prizadevanje pri otrocih obroditi točno določen izid, pa je do njih krivično, obremenjujoče in krni njihovo integriteto. Enako škodljivo je tudi zame.
In zaslišim svojo mamo: vse ti dam, ti pa niti nekih osnovnih stvari ne narediš! Ah! Ponavljam to zoprno znano zgodbo, ki je že mene paralizirala. Vesela sem, da smo spregovorili o uspehu in osamosvajanju, čeprav sem s svojo izjavo povzročila stisko. Zdaj imamo vsaj priložnost o tem govoriti in razčistiti, kar je bolje, kot da ostaja nekje v ozadju, neizgovorjeno, a zato nič manj obremenjujoče. Mlajši hčeri sem po premisleku povedala, da je pogojevanje mojega občutka uspešnosti z nečim, kar naj bi naredila ona, povsem zgrešeno. Rekla je, da to ve in da se sama zaradi tega ne obremenjuje. Ko sem o tem želela govoriti s starejšo hčerjo, me je odbila, ker je nekaj nujnega gledala na telefonu (kar pogosto počne tedaj, ko hoče zbežati pred čim neprijetnim). Zdaj iščem način, kako jo bom pritegnila v dialog, v katerem jo bom, upam, razbremenila. Želim si, da bi našla način, kako jo lahko konstruktivno podprem, da bo osamosvajanje predvsem njena naloga in tudi njena zmaga. Vem pa, da je za vse najbolj konstruktivno, da se obrnem še malo bolj stran od otrok in si prizadevam za svojo lastno rast, neodvisnost in doseganje osebnih ciljev.
Kaj pa je tisto, kar vi pričakujete od svojih otrok in vam bo dalo občutek, da ste kot starši uspeli?
Vprašajte svoje otroke, kaj si mislijo o tem in kako doživljajo vaše želje in pričakovanja!
0 komentarjev