U
M

O krivdi in odgovornosti

1.02.2022 | Familylabovci pišejo

Piše: Barbara Brinovec Pribaković

Jesper Juul je v Kompetentnem otroku zapisal: ‘Živimo v dobi, ko radi določamo žrtve in pripisujemo krivdo.’

Zrasla sem iz občutljive in preodgovorne pridne punčke. Iz eksistencialne nuje poskrbeti za svoje starše in jih osrečiti sem izpeljala temeljno prepričanje, da sem za vsako njihovo nezadovoljstvo kriva jaz. Le če bi vse storila dobro in prav, bi bili ljudje okrog mene srečni, nasmehljani in prijazni.

Razumljivo je torej, da se mi ob mojih otrocih vse od njihovega rojstva prebujajo močni občutki krivde, če le zaznam, da jim ni dobro. Ko so bili majhni, sem se čutila krivo za njihov jok, nespečnost, sitnarjenje, odklanjanje hrane, nezmožnost zaspati,… Danes, ko so z eno nogo že v odraslosti, se me še vedno polasti val krivde in nemoči, ko sem priča njihovim nič kaj posebnim, a zame vnebovpijočim dokazom mojega slabega vpliva, kot so naprimer izogibanje neprijetnim in težkim izzivom, pomanjkanje redoljubnosti in strukture, šibko samospoštovanje, odsotnost energične radoživosti …

Pravzaprav bi bil čas, da te poteze sprejmejo kot svoje in se v duhu osebne odgovornosti odločijo, kaj bodo storili v zvezi z njimi. S tem, da junaško nosim svojo krivdo zanje, jim onemogočam soočenje z njihovimi življenjskimi nalogami in jih oviram v tem, da bi izkusili svojo moč in svobodo, ki jo prinese obvladovanje prejete ‘dediščine’. Čutim se krivo zaradi lastnih občutkov krivde in krog je sklenjen :-).

Krivdo občutim kot gosto sivo težo, neodstranljivo prilepljeno name in zažrto v moje bitje. Je vseobsegajoča in neoprijemljiva. Izmika se ubeseditvi, ne dovoli si izraza. Na zunaj ni opazna, gloda in votli me od znotraj. Ne morem pokazati nanjo, jo predelati in izpustiti. Skušam se izviti iz nje in pobegniti pred njeno morečo, paralizirajočo težo. Najlaže tako, da jo prevalim na koga drugega. Prelagam jo na svoje starše, na družbo, na okoliščine, na otroke, oni pa drug na drugega, na učitelje, zunanje pogoje ali nazaj name. Občasno jo za kratek čas utišam v samozadovoljnih navalih občutka večvrednosti.

Krivda mi dopoveduje, da je z menoj nekaj temeljno narobe: da sem neprimerna za materinstvo, za partnerstvo, za to in ono. V meni zbuja občutek nevrednosti, odvečnosti, škodljivosti. Spodjeda moje samospoštovanje in naklonjenost do sebe. Zastruplja ljubezen do drugih ter poglablja razdaljo med menoj in njimi.

Včasih se ovem, da jo sprejemam kot pravično doživljenjsko kazen za storjeno napako, ki je nepopravljiva.

Pri branju del Jesperja Juula sem se prvikrat srečala s pojmom odgovornosti. A zdaj vidim, da sem prevzemanje odgovornosti po vsebini dolgo enačila s sprejemanjem krivde. V zapoved ‘Bodi odgovorna!’ je bilo zavito sporočilo, naj ne povzročam težav in škode oziroma naj ‘naredim, kar je prav’, da bodo drugi zadovoljni, v podtonu pa ‘Če bo šlo kaj narobe, boš ti kriva!’.

Nikoli pa nisem doživela, da bi mi katerakoli odgovorna avtoriteta z vzorom pokazala, kako se prizna napaka ali zmota, kako se opraviči ali se izreče ‘To je (bila) moja odgovornost!’.

Potrebovala sem leta branja, samorefleksije in dobrih zgledov, da sem lahko zares izkusila, kaj pomeni prevzeti odgovornost namesto obtičati v krivdi, ki je še vedno zajedena v vse pore mojega bitja in tudi v našo družbo nasploh. Odgovornost doživljam kot alternativo, ki razjasnjuje, razbremenjuje in preobraža posameznika, odnos in skupnost.

Sprejemanje odgovornosti mi pomeni pripravljenost za priznanje, da so bile (tudi) moje odločitve, izbire in dejanja tista, ki so vodila k pričujočemu stanju stvari. In da bodo moje sedanje odločitve, izbire in dejanja imela v prihodnosti neposredne posledice, ki jih bom nosila sama in jih ne bo moč pripisati nikomur drugemu. K temu neločljivo sodi tudi zmožnost za glasno priznanje: ‘Naredila sem napako. To ni bilo v redu. Žal sem se zmotila …’.

Ko razmišljam o svoji odgovornosti, navadno lahko pokažem (ali pa to stori kdo drug) na svoje konkretne misli, besede in ravnanja, ki so pripeljale do določenih posledic. V vlogi mame so to npr. moja destruktivna prepričanja in pričakovanja do sebe in otrok. Prepoznavam in ozaveščam škodljive, manipulativne in nespoštljive besede, ki so jih ranile, okrnile njihovo dostojanstvo in občutek vrednosti ter brez dvoma prispevale k njihovemu odnosu do sebe in življenja, pa tudi odnosu in vedenju do mene. Ne gre drugače, kot da se vprašam, kje je torej moj del odgovornosti za njihovo nezaupanje, umik, kritiko, jezo …?

Odgovorost lahko prevzamem, ko se sprejmem kot človeško, zmotljivo in nepopolno bitje. Sem polna travm in šibkosti, ki izvirajo od kdovekje, imam slabe trenutke, nimam vseh informacij … Izgovorov je nešteto. A v trenutku, ko storim nekaj, kar ni v redu, izberem in se odločim edinole jaz sama, ne moja babica, ki me je nekoč udarila, ali nekdo, ki mi je s svojim vedenjem pritisnil na živec.

Drža prevzemanja odgovornosti me zbere in osredotoči. Pozornost, zavedanje in moč mojega bitja skoncentrira v uvid zgrešene odločitve. V trenutku, ko prepoznam in sprejmem svojo odgovornost, začutim, kako tisto staro in ranjeno, kar me je vodilo k napaki, začne izgubljati svoj naboj, vsiljivost in moč. V meni se odpre nov, očiščen, svež prostor, v katerem lahko pričnem od začetka – izbiram znova, drugače, zavestno.

Lahko se zavežem k večji meri enakovrednosti v odnosu do otrok, k temu, da bom več poslušala in manj govorila, se bolj trudila razumeti in manj sodila. Lahko sklenem, da bom bolj pristna in resnicoljubna, manj vzvišena in pametnjaška. In da se ne bom pustila hromiti krivdi, pač pa se bom opominjala k dejavni odgovornosti.

Ta me – povsem drugače kot krivda – neizbežno vodi k vprašanju: ‘Kaj lahko storim?’ Morda bo zaleglo opravičilo. Morda lahko popravim nastalo škodo. Lahko si iskreno prizadevam za spremembo v prihodnje.

Odgovornost doživljam kot zahtevnejšo od krivde. Terja pogum in resnicoljubnost, saj mora biti jasna, glasna, izražena in vid(e)na, če hoče ozdraviti odnos. Pomeni izpostavljenost, izgubo podobe sebe, kakršno sem hotela ustvariti bodisi v svojih ali v očeh drugih. Ko se je zavem, me navadno boleče preseka. Ko jo priznam drugemu, lahko svet, ki sva ga mukoma zgradila, spremeni v ruševine. A hkrati predstavlja temelje za to, da ga zgradiva na novo.

Odgovornost čutim kot svojo zaveznico. Če jo sprejmem za svoje zmote, napake, škodljiva in nerazumna dejanja, mi pripada tudi za tista preudarna, konstruktivna, dobra in ljubeča. Oboja so moja.

Včasih še vedno potrebujem čas, da se zavem dušeče in hromeče pogreznjenosti v krivdo. A takoj nato se spomnim, da imam izbiro. Lahko izberem odgovornost. Ko prevzamem odgovornost, sebe in otroke osvobodim krivde.

0 komentarjev

Oddaj komentar

Morda vas bo zanimalo tudi

Naročite se na naše e-novice

Naročite se na naše e-novice




Uspešno ste se prijavili na naše e-novice!