V resnici še nisem dokončno odkrila, kje je pravi vzrok moje materinske krivde, ki jo pogosto čutim, ko sem sama s sabo in razmišljam o svojih hčerkah in odnosu, ki sem ga zgradila z njima.

Toliko je namreč mojih spodrsljajev, napak, zmot, dogodkov in občutkov, zaradi katerih se kot mama včasih počutim tako strašansko krivo zločina slabe mame, da bi težko izpostavila točno določen dogodek ali trenutek. Je to porod oz. carski rez pri prvi hčeri, ko sem bila tako zelo telesno šibka, da v prvih najbolj občutljivih urah in dneh enostavno nisem zmogla biti ne telesno, kaj šele čustveno na voljo svoji novorojenčici, ki je jokala v inkubatorju in potrebovala mamino bližino? Ali morda tisti trenutek, ko sem zaradi prepričanja, da otrok pri treh letih pač mora po kosilu počivati, še posebno, če se mu že na kilometre pozna, da je smrtno utrujen, svojo hči tako dolgo silila zaspati, da je zares na silo zaspala, ko se je zbudila, pa je bila videti kot pobita žival, ki so ji ubili duha? Ali noči, ko sem od jeze, strahu, nemoči in sramu dvoletni hčeri, ki je sredi noči kričala na ves glas, z roko zaprla usta, da bi vendarle nehala kričati?

Priznam, težko mi je takole javno govoriti o teh trenutkih, ki bi jih najraje skrila pred sabo, kaj šele pred drugimi. Čeprav namreč razumsko vem, da vsaka mama oz. starš svojega otroka rani, se s cmokom v grlu spominjam trenutkov, ko sem kot mama zatajila. Še posebno, ko gre za tiste trenutke, ko vem, da sta bili hčeri v stiski in sta me zares potrebovali, vendar sem zaradi lastnih ran enostavno odpovedala. Bila sem tako zelo okupirana z lastno bolečino, da nisem zmogla biti ljubeča opora hčerama. V tistih trenutkih sem ju tako rekoč čustveno zapustila. Zapuščanje, zavrnitev, osamljenost, strah … občutki, ki jih gloda materinska krivda v meni. Včasih me obsodi in biča, drugič me tolaži, da naj si ne ženem toliko k srcu, saj ju vendarle ne tepem, zanemarjam in zlorabljam.

Ok, kaj zdaj? Kaj storiti z vso to krivdo, da me ne bo izčrpavala in vodila v še več podobnih trenutkov, ki so se vedno pripetili takrat, ko sem dosegla svoj rob? Ko enostavno nisem zmogla več. Ko sem lahko delovala le še avtomatsko in kot robot, ki deluje po nekih organsko vraščenih vzorcih, za katere v treznih trenutkih dobro vem, da niso ok. Kako se odrešiti te temne sile, zaradi katere potem hčerama vse prevečkrat rečem da, četudi čutim ne, saj se mi zdi, da se jima moram nekako odkupiti, jima povrniti izgubljeno? Kako torej ponovno pridobiti nazaj občutek, da sem »ok mama«, četudi sem »grešila«? To, da odpustki v takšni in drugačni obliki ne delujejo, sem že zdavnaj ugotovila. Kaj mi torej sploh preostane?

Da si odpustim in grem naprej. V nov dan. V nove izzive in priložnosti za moj boljši odziv. In z zavedanjem, da se materinskim porazom nikoli ne bom mogla povsem izogniti. Ker sem pač človek z lastnimi ranami, obrambnimi mehanizmi in škodljivimi vzorci. Pa saj v resnici to vse vem in dejstvo, da takšna, kot sem, v vseh odnosih vsakogar prej ko slej ranim, lahko sprejmem. Ko gre za odrasle. Toda, ko gre za nedolžne otroke … ko hči s svojimi rokicami objame moj obraz in mi pove, da mi je že oprostila … takrat mi sulica krivde prebode srce. Pa kako si lahko ranila tako zelo nedolžno bitje, ki ti popolnoma zaupa svoje telo, srce in dušo?! Šele zdaj, ko se upam soočiti s strašnimi občutki, ki mi jih očita krivda, ugotavljam, da ravno iz tega globoko bolečega spoznanja krivde raste tudi moja največja odgovornost do hčerk. Odgovornost, da kot odrasla oseba ne zlorabim svoje nadmoči – tako telesne kot psihične.

Je morda tako kot pri školjkah starševska etična odgovornost biser starševske krivde in zato krivda ni nekaj, česar bi se morala rešiti, saj mi s svojim rednim kljuvanjem po srcu pomaga, da se v svoji nadmoči odraslega ne spozabim?!

Kolumna Mama brez cenzure Helene Primic, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (december 2017).