U
M

ODPRTO PISMO STARŠEM IN DRUŽINAM

24.08.2021 | Familylabovci pišejo

Težko je napisati kaj spodbudnega in navdihujočega v začetku delovnega leta, za katerega vsi vemo, da bo zahtevno. Močno čutimo breme tega trenutka.

Ko imamo pred očmi svoje otroke, ki so zaradi posledic ‘pandemskih’ ukrepov ujeti v družino in zastalo življenje, namesto da bi se izdatno urili v odraslosti preko stikov z vrstniki, dela, potovanj ter bili deležni izkušnje, da so za družbo vredni, dragoceni in dobrodošli, mnogi izmed nas pogosto čutimo jezo, žalost in nemoč. Tema covida in cepljenja se hočeš nočeš skoraj dnevno znajde na sporedu in vedno je izziv soočati nasprotna stališča družinskih članov ter obvladovati narasli pritisk in obrambne reakcije, ki se ob tem pojavijo.

Ko se skušamo vživeti še v druge, si lahko predstavljamo, v kakšni stiski so starši osnovnošolcev, ki še ne vedo, ali in pod kakšnimi pogoji bodo otroci hodili v šolo, medtem ko naše dosedanje izkušnje večinoma pričajo o tem, da je odločevalcem malo mar za dobrobit otrok, družin in vseh, ki zanje skrbijo. Težko je verjeti, da bodo pedagogi v danih pogojih sploh lahko ravnali v najvišje dobro otrok, ki vsi po vrsti občutijo, nosijo in si (eni bolj, drugi manj uspešno) prizadevajo uravnavati negativne posledice družbenega kaosa, ki obremenjuje prav vsako družino. Če razmišljamo o stiskah posameznikov in družin, ki se poleg pritiska tega časa srečujejo še z boleznijo in duševno stisko, izgubo zaposlitve in dohodkov, izoliranostjo ali izgubo najbližjih, postane naloga napisati kaj spodbudnega in koristnega še težja.

Presojanje, ali v odnose z otroki in partnerjem vstopamo v duhu enakovrednosti in ali nas kot enakovredne obravnavajo drugi, nam pomaga razumeti razmerja moči ter varovati dostojanstvo sebe in drugih. Iskanje in prepoznavanje tega, kaj zares mislimo in čutimo, kaj hočemo, česa ne dovolimo, kaj potrebujemo … , gradi našo integriteto in nam pomaga, da se lahko avtentično izrazimo in komuniciramo v nenasilni, a močni osebni govorici. Če tvegamo ranljivost, odkritost in avtentičnost v okoljih, kjer čutimo dovolj varnosti, se krepimo, se učimo o sebi in povezujemo z ljudmi okrog sebe. Na drugi strani pa zato bolj spoštujemo stališča, vrednote, poglede drugih. Brez tega bi težko obvladovali razpetost med nešteto resnicami na eni strani in agresivnim enoumjem na drugi ter vsaj za silo ohranjali zdravo distanco in notranji mir. Znanje in razmišljanje o odgovornosti vsakega od nas je neprecenljivo: do katere mere je nujno, da odgovornost do sebe postavim pred odgovornost do drugih? V čem, v kolikšni meri in na kakšen način se lahko odrečem svoji dobrobiti v korist drugih/vseh, ne da bi to odrekanje zame imelo preveč uničujoče posledice? S temi vprašanji se srečujemo na ravni družinskih in prijateljskih odnosov, v delovnem okolju in na ravni družbenih razmerij.

Opominjamo se, da moramo poleg fizičnega imunskega sistema vzdrževati in krepiti tudi delovanje svojega psihičnega imunskega sistema – samospoštovanja – iz situacije v situacijo, iz dneva v dan.

Kljub temu, da nas sedanje okoliščine (v družini in družbi) nenehno izzivajo k temu, da bi brezglavo lomastili vsevprek, stresali jezo, obupovali v nemoči, ‘dvignili roke’ in se umaknili, iskali krivca ali si nalagali krivdo, je pomembno, da ostanemo v vsakršnih okoliščinah še bolj osredotočeni na nekaj osrednjih vprašanj: Kdo sem? Kaj vem o sebi? Kje so moje meje? Kaj mi je pomembno in kaj ne tako zelo? Kaj hočem in česa nočem? Kako v različnih okoljih in odnosih ostati v ravnovesju med ohranjanjem sebe ter sodelovanjem in prilagajanjem? Pomembno je, da iščemo to, kar je naša lastna resnica, in se jo učimo spoštljivo izraziti.

Prevzemajmo osebno odgovornost za svoje življenje, ne predajajmo je drugim; kaj lahko sam/a storim za to, da mi bo bolje, in v kolikšni meri ter na kakšen način lahko prispevam k dobremu v svojem okolju, ne da bi žrtvoval/a svoje zdravje?

Želimo nam, da bi bili pripravljeni in zmožni ta zahtevni čas sprejeti in ga prebroditi tako, da zrastemo in okrepimo svojo osebnost ter na najboljši možni način v tem podpremo svoje otroke in tudi tiste, ki so nam kot pedagoškim delavcem zaupani v skrb.

In ne pozabimo, da nam ni treba biti sami! Neprecenljivo je imeti na poti skozi zahtevne preizkušnje sopotnike, ki nas slišijo, vzamejo resno, zdržijo z našo stisko in nam ponudijo sočutno spremstvo ali vodstvo, če sami ne znamo ali ne zmoremo naprej.

 

Ivana Gradišnik in Barbara B. Pribaković
v imenu ekipe Familylab Slovenija

 

0 komentarjev

Oddaj komentar

Morda vas bo zanimalo tudi

Avtentičnost

Piše: Barbara Brinovec Pribaković   "Avtentičnost je sposobnost, da smo iskreni in verodostojno izražamo sami sebe." Jesper Juul  ...

Osebna odgovornost

Piše: Barbara Brinovec Pribaković Osebna odgovornost je odgovornost do sebe - svojega življenja, svojih občutij in ravnanj. Predstavlja zaščito naše...

Naročite se na naše e-novice

Naročite se na naše e-novice




Uspešno ste se prijavili na naše e-novice!