U
M

Osebna odgovornost

21.06.2021 | Familylabovci pišejo

Piše: Barbara Brinovec Pribaković

Osebna odgovornost je odgovornost do sebe – svojega življenja, svojih občutij in ravnanj. Predstavlja zaščito naše integritete. Preprečuje nam, da bi postali žrtev drugih ljudi ali okoliščin. Ni nasprotje, pač pa eden od predpogojev oz. temeljev družbene odgovornosti, ki se nanaša na izpolnjevanje dogovorov in obljub drugim ljudem, na skrb za otroke in tudi za družbo, v kateri živimo.
Pojem osebne odgovornosti se je ločeno od družbene odgovornosti pojavil šele v zadnjem času. Označuje eno izmed vrednot, ki pogojujejo našo avtonomijo v ustvarjanju dobrega življenja in zdravih odnosov v vsakršnih zunanjih pogojih. Je nepogrešljiva v današnjem  času, ko se moramo pri neskončnih možnostih izbire na vsakem koraku odločati o majhnih in velikih dejanjih ter sprejemati posledice, ki iz tega izhajajo.

Zaključek šolskega leta v času epidemije Covid je za učence, dijake, starše in učitelje zahtevno obdobje. V pretežno destruktivnem kaosu, ki vlada okrog nas, se vsi trudimo nekako pripeljati to noro šolsko leto h koncu. Po letih bolj ali manj rutinskih zaključkov smo se znašli v novih okoliščinah, v katerih se otroci in odrasli soočamo s pritiski, ki prevečkrat presežejo zdrave človeške meje.

Nekateri otroci izgorevajo, da bi zadovoljili starše, učitelje in sebe, drugi razvijajo razne simptome in motnje, tretji otopevajo in se izklapljajo, četrti opuščajo šolanje … Vsi skušajo nekako preživeti. Nekaterim to kar uspeva, drugim komajda.

Učitelji in starši smo pogosto frustrirani in jezni na vse, ki od nas in od otrok zahtevajo nemogoče ali ne sodelujejo tako, kot bi si želeli. Vsi vpleteni imamo vsak svoje ideje o tem, kaj bi moral spremeniti nekdo drug, da bi bilo drugače, bolje.

Verjetno imamo vsi do neke mere prav.

A v času, ki pritiska na nas, najvišjo ceno plačujejo prav otroci in mladostniki. Morda bi jim lahko pomagalo, če se odrasli okrog njih potrudimo vsaj za silo ohranjati nekakšno ravnovesje. Namesto, da za vsako ceno uveljavljamo ‘svoj prav’, raziščimo, ali lahko v danih okoliščinah kaj spremenimo na najbolj dostopnem mestu – pri sebi, tukaj in zdaj. Morda je ta trenutek najbolj pomembno, da kljub vsemu pozorno iščemo v sebi tisti prostor notranje svobode in osebne odgovornosti*, v katerem lahko vedno najdemo in izberemo človečnost, mir in empatijo … do sebe, do otroka pred seboj, in do tega odraslega, ki me vznemirja. Vsaj v tem, da poskušamo tako ali drugače preživeti, smo si vsi enaki.

Zagotovo pa otroci sedaj od nas, odraslih, najbolj potrebujejo empatijo in podporo, s katero jim bo uspelo previhariti te tedne, ne da bi izgubili sebe.
Včasih jim lahko vlijemo moč že z glasno izraženim zaupanjem, da bodo zmogli; drugič potrebujejo prilagoditev, tudi znižanje pričakovanj glede šolskega uspeha; včasih so to crkljanje, nežen dotik, sladoled in čas za igro; vedno prisotnost, pogumen posluh in razumevanje, ko so obupani ali besni, navdušeni ali naveličani; včasih pa ugotovimo, da moramo stopiti do učitelja in mu sporočiti, da nam vest kratko malo ne dopušča zgolj s strani opazovati destruktivnega pritiska in nerealnih pričakovanj do otroka, in da bo treba poiskati drugačno rešitev. Ali pa moramo učitelji enako sporočiti otrokovim staršem.

Kot v vseh zahtevnih okoliščinah ima tudi zdaj smisel pri sebi in pri otroku iskati iskrene odgovore na vprašanja: Kaj hočem v dani situaciji? Kaj mi je pomembno? Do katere mere sem se pripravljen/a odreči svoji integriteti in se prilagoditi od zunaj postavljenim pravilom, merilom in zahtevam? Kje pa moram postaviti mejo, da ne sodelujem v svojo škodo in se izneverim lastnim vrednotam? Na kakšen način lahko to mejo kot mama/oče/učitelj najbolj konstruktivno uveljavim zase in za otroka? Lahko se skupaj z otrokom vprašamo, koliko so nam šola in ocene resnično pomembni in kakšen je naš odnos do znanja. Ali je šolski uspeh vreden izčrpavanja in hudih stisk ali pa ga lahko postavimo na drugo mesto, za otrokovo in lastno dobrobit? Če da, kako lahko to storimo?

Preverimo, kaj otrok potrebuje, želi in pričakuje od nas ter kaj hoče od sebe! Pogovarjajmo se z njim, zanimajmo se zanj, spremljajmo ga in mu pomagajmo prevzemati osebno odgovornost pri njegovem delu, izbirah, odločitvah. Izkoristimo dane razmere kot učno izkušnjo spoznavanja sebe, otroka in ohranjanja ravnovesja v zahtevnih okoliščinah!

Ko poskrbimo v prvi vrsti zase in za otroka, ne pomeni, da smo ozki, sebični in pasivni. Ne odrekamo se dejavnemu prispevanju k vzpostavljanju boljših razmer, ne izogibamo se odgovornosti, ne umikamo se v pasivnost. Nasprotno. Gre za to, da najprej z dolžno odgovornostjo do sebe ustvarimo prostor, ki nam omogoča avtentičnost in kjer se lahko počutimo varne pred pritiski od zunaj. Prevzamemo osebno odgovornost za svoje življenje in ne dovolimo, da nam ga drugi krojijo po svoji meri. Otrokom smo s takšno držo zgled zrelosti in integritete, hkrati pa varujemo svoje jedro in svojo moč, da jo lahko uporabimo na konstruktiven način tam, kjer lahko ustvarimo spremembo. 

0 komentarjev

Oddaj komentar

Morda vas bo zanimalo tudi

Avtentičnost

Piše: Barbara Brinovec Pribaković   "Avtentičnost je sposobnost, da smo iskreni in verodostojno izražamo sami sebe." Jesper Juul  ...

Naročite se na naše e-novice

Naročite se na naše e-novice




Uspešno ste se prijavili na naše e-novice!