Otroci nas potrebujejo
(Gordon Neufeld, Gabor Mate)
Kaj pa moji veliki otroci?
Videti je ravno nasprotno.
Vsak dan jih gledam, kako se na vso moč skušajo odmakniti od mene k svojim prijateljem, v svoj kokon pred zaslonom, v zabavo, v sladkost in užitek, v svoj prav. Kako vzhičeni so videti, ko lahko sami in brez starševskih oči na sebi počnejo, kar želijo. Prestrezam njihove nezadovoljne in odganjajoče poglede, ko nepovabljena vstopim v njihov svet in jih že spet zmotim. Tako marsikdaj postavam pred njihovimi vrati, pogrešam stik, toplino in igro med nami, si dopovedujem, da sem pač zdrsnila na lestvici zanje pomembnih ljudi in naj to sprejmem, a vendarle slutim, da nekaj ni v redu in da so tudi oni osamljeni med stenami svojih brlogov, tako da si z bleskom z zaslonov in neskončnim kroženjem med prijatelji marsikdaj skušajo zapolniti notranjo praznino in premostiti čas, s katerim ne vedo, kaj početi. Zbiram samozavest ter iščem razloge in strategije, kako naj vstopim v njihovo sobo, da bodo to doživeli kot dejanje ljubezni.
Kaj mi lahko ponudi ta knjiga? Naj jo sploh preberem? Bojim se, da bom iz nje izvedela predvsem, kaj vse sem naredila narobe in zamudila, to pa mi bo prineslo predvsem bolečino.
Vseeno sem premagala tesnobo in odpor in se je lotila, predvsem zaradi soavtorstva Gaborja Mateja, ki me s svojim izvirnim humanističnim ter strokovno in praktično utemeljenim prispevkom k vsestranskemu zdravju ljudi, še posebno otrok, vedno znova prepriča in navdahne. Izkazalo se je, da mi je v dneh, ko se nisem znala ali zmogla približati otrokom, vlila pogum s sporočilom, da me moji že veliki otroci še vedno in še kako potrebujejo!
V času, ko mogočne sile v današnji družbi in načinu življenja starše fizično in psihično ločujejo od otrok ter njih od nas, da bi se čimprej osamosvojili in se usposobili za življenje v ‘resničnem svetu’, nam avtorja sporočata, da otroci lahko zrastejo in dozorijo v samostojnost samo v odnosu z odraslim, v katerem je do konca zadovoljena njihova (in občečloveška) globoka potreba po navezanosti in odvisnosti. Samo v ljubečem pogledu nekoga, ki jih hoče poznati iz srca in mu je globoko mar zanje, se lahko ustavijo, umirijo, spočijejo in si naberejo moči za nadaljnje korake v danes tako zahtevni svet. Šola, odnosi z vrstniki, ulica in splet so za otroke prostor zahtevnega učenja, tekmovanja in naraščajočega nasilja. Samoumevno se nam zdi, da nas kot temeljni prostor varnosti potrebujejo dojenčki in malčki, a ne zavedamo se tega, da nas kot svoj zapik potrebujejo tudi starejši otroci in najstniki, dokler niso v vseh pogledih zmožni za neodvisno življenje. K le-temu težijo naravno in nam jih ni treba vanj potiskati, ‘ker je to dobro zanje’. Kadar so naši otroci težavni in se vedejo nemogoče, nam sporočajo, da smo jih zapustili, da se je njihova navezanost zato obrnila drugam in da v resnici pogrešajo našo pristno, podporno in brezpogojno prisotnost. Hrepenijo po nas – po tem, da bi jih uzrli, da bi jih z veseljem presenetili z ljubečo gesto kar tako, da bi poiskali in izrazili svojo pristno hvaležnost zanje.
Ob branju sem spoznala, da svoje otroke pogosto prepustim vrstnikom in drugim okoljem, da jih vodijo. Ne potegujem se za to, da bi ostali navezani name. Moji razlogi so, da se pogosto ne čutim doraslo njihovim potrebam in dovolj vredno zanje ali pa sem izčrpana in odsotna; vsak ima svoje. Zelo pa si želim povezanosti z njimi in čutim, da nikomur ni dobro, kadar je ni. Vem, da sem kot odrasla odgovorna za odnos z otroki, a me pomirja in opolnomoča dejstvo, da ob vsem vzemirljivem mehurčkastem navdušenju, za katerim gredo zdaj tudi moji otroci, ki so že blizu odraslosti, v sebi še vedno potrebujejo prav mene.
Ganjena od novega spoznanja sem tisti večer lahko odložila svojo nemoč, jezo in bolečino zavrnjenosti, izpustila vzgojne strategije, zahteve ter pričakovanja do otrok. Najprej sem vstopila v sinovo sobo in izrazila iskreno prošnjo, če sem lahko malo ob njem, medtem ko se zabava z igricami. Kot da je komaj čakal na to, je nemudoma vstal izza računalnika, legel k meni na preprogo in po dolgem času sva se zapletla v sproščen pogovor. Zmogla sem ga videti, slišati in uživati v njem. Zazdelo se mi je, da se je obrnil k meni kot sončnica k soncu.
Podobno se je zgodilo pozneje tudi pri obeh hčerah.
Hvala jim za zaupanje.
0 komentarjev