U
M

Te presnete domače naloge

21.01.2016 | Familylabovci pišejo

 

… ali kako otroke pripraviti do tega, da bi jih pisali?

V mnogih družinah, kjer bivajo šolarji, predstavljajo domače naloge stalen vir prepirov, pritiskov in slabe volje. Vse več je otrok, ki nalog preprosto nočejo pisati. Po navadi zato, ker menijo, da imajo zanimivejše opravke in z njihovega zornega kota tudi bolj koristne. Ne gre pa zanemariti niti dejstva, da številni otroci, ne le da ne uživajo v šolskem učnem delu, ampak ga resnično ne prenašajo. Kako naj bi potem rade volje pisali domače naloge, ki so na neki način podaljšek šole?

Starši, po drugi plati, smo se ujeli v zanko med željo, da bi bili naši otroci uspešni šolarji (mi pa zato sprejeti kot vzorni in uspešni starši), ter potrebo, da z najbližjimi preživimo dan v prijetni sproščenosti in toplini blizkega odnosa. Večina staršev kmalu ugotovi, da dan prevečkrat ni dovolj dolg za oboje in da so naše zaloge energije sicer obnovljive, toda ne neomejene.

Kaj torej otroci, šolarji, potrebujejo od staršev, da opravijo domače naloge?

  • Potrebujejo starše, ki so na voljo za vprašanja, poskuse skupnega raziskovanja in iskanja odgovorov;
  • Potrebujejo empatično vodenje;
  • Predvsem pa potrebujejo možnost, da domače naloge opravijo zaradi svoje odločitve in na svoj način.

Ključno je, da starši ostanemo starši in ne le pomožna delovna sila šole. Naša starševska naloga ni, da poskrbimo za to, da je šolsko delo primerno opravljeno. To ne more biti naloga staršev. Domače šolsko delo je izključno domena šolarja. Je predmet dogovora med šolarjem in učiteljem. Je pričakovanje učitelja do učenca, je zaveza med njima. Starši si želimo, da bi se otroci priučili delovnih navad in odgovornosti. Vendar je že tako, da se delovnih navad nihče ne more priučiti brez – dela. V primeru domačih nalog to pomeni: usesti se, se umiriti in narediti določene vaje, pripraviti šolski projekt ali prebrati knjigo za domače branje. Če starši sedimo poleg, nadzorujemo vsak otrokov gib in vzdih, sodelujemo pri vsakem zapisu, otroka popravljamo, mu prigovarjamo ali celo kaj opravimo namesto njega, s tem otroku pravzaprav jemljemo možnost, da bi se priučil česarkoli (razen bolj ali manj pasivnega sprejemanja kritike ali/in potuhe). Med tem, ali delo opravimo namesto otroka ali pa smo mu v oporo, medtem ko ga opravlja sam, je bistvena razlika.

Kaj to pomeni v praksi? Pomeni, da lahko otroka mirne duše na kaj spomnimo, mu verjamemo, da je naporno, pripravimo kak priboljšek, postrežemo napitek, ga spodbudimo ali okrepimo, ko pride do točke utrujenosti ali neznanja. Prav v nikogaršnjo korist pa ni, če delo opravljamo namesto njega, ga k delu silimo, podkupujemo, izsiljujemo in kar je še podobnih »ukrepov«.

Odgovornosti – tako kot delovnih navad – se prav tako ne moremo naučiti »po nareku«. Naučimo se je lahko edino skozi delovanje – tako da dejavno prevzemamo skrb zase, poizkušamo, preizkušamo, delamo napake, jih popravljamo in se iz njih učimo. Zato je modro, če otroku pustimo, da skrb za šolske obveznosti že vse od začetka prevzema sam. Naj ima možnost storiti napako in se iz nje učiti. Ljudje smo bitja, ki se (žal) ne učimo iz tujih napak – ali koristnih nasvetov, pa čeprav so starševski. Učimo se po načelu poskusov in zmot.

Jasno, da bodo otroci nalogo včasih pozabili in da je včasih ne bodo hoteli narediti. V tem primeru bodo pač morali sprejeti posledice: učiteljevo slabo voljo, nižjo oceno, izgubo »ugleda« v razredu itd. Toda le, če jim omogočimo to doživeti, se bodo lahko sami odločili, kaj je zanje v življenju vrednota – in kaj so zanjo pripravljeni storiti. Le tako bodo na svoje dosežke lahko tudi upravičeno ponosni. Tudi otroci so ljudje, zato zanje velja enako kot za odrasle: bolj je dragocena dobra ocena, za katero so se potrudili sami po svojih zmožnostih, kot pa odlična, ki je posledica vsakodnevnih starševskih prizadevanj. Prva pa je tudi precej boljša popotnica za življenje.

Za konec si za hip oglejmo še najtrdovratnejšo bojazen staršev: »Če ga ne bom vsak dan kontrolirala in priganjala, ne bo naredil nič, ocene bodo padle, ne bo se vpisal na ‘pravo’ srednjo šolo in vse možnosti za uspešno in srečno življenje bodo pogubljene.« Za takšno naziranje ni nobenih resnih ali tehtnih dokazov. Res je, da so otroci staršev, ki se odločijo vrniti odgovornost za šolsko delo spet otrokom, dostikrat navdušeni, češ – končno mir! Toda že po krajšem obdobju „okrevanja“ od starševskega vmešavanja in morebitnem zdrsu pri ocenah hitro in zanesljivo ujamejo svoj ritem in nivo. Mogoče zdaj res ni več tako visok, kot je bil, ko so šolo še izdelovali skupaj s starši, vendar je precej bolj trden in tudi dragocen. Ker je zares njihov.


Članek je objavljen na spletnem portalu Mercatorjevega Lumpi kluba, v Familylabovem kotičku za starše.

0 komentarjev

Oddaj komentar

Morda vas bo zanimalo tudi

Poslušam te

Piše: Barbara Brinovec Pribaković Rada se pogovarjam s svojimi otroki. V življenju z najstnikom in dvema skoraj odraslima hčerama se mi zdi vsak...

Dialog z najstnikom

Piše: Barbara Brinovec Pribaković Mladostniki so predani raziskovanju tega, kdo so, kdo želijo postati in kako hočejo živeti. Leta so nas gledali,...